Appeal dismissed because the defendant cannot overturn a final judgment via a counterclaim after the main claim became final. The court ruled the appeal inadmissible due to lack of legal interest. The defendant failed to prove a valid counterclaim against the plaintiff's final judgment. The court held that a counterclaim is accessory and cannot challenge a final decision. Keywords: counterclaim; final judgment; legal interest; procedural inadmissibility; labor dispute; appeal dismissal; ZPP. My client is the defendant in a labor dispute who filed an appeal against a first-instance judgment ordering the plaintiff to pay him money. The plaintiff argues that since the judgment ordering payment became final and unappealable, my client has no legal interest to appeal the rejection of his counterclaim. The opposing party contends that the counterclaim was never properly substantiated and that the plaintiff's final judgment stands. What can I do? Is this possible?

I. Pritožba se zavrže.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbe, tožeči stranki pa je dolžna v roku 8 dni plačati stroške odgovora na pritožbo v znesku 373,32 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka, določenega v tej točki izreka, dalje do plačila.

[JEDRO]

Toženec s pritožbo ne more več doseči namena pobotnega ugovora, ki je v tem, da doseže zavrnitev tožbenega zahtevka tožnika. Zoper I. točko izreka sodbe z dne 2. 11. 2021, s katero je bilo tožencu naloženo plačilo denarne terjatve, namreč ni vložil pritožbe, zato je takšna odločitev postala pravnomočna, kar pomeni, da je ni več mogoče pobotati s terjatvijo toženca.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 2. 11. 2021 odločilo, da je toženec dolžan iz naslova dnevnic za obdobje od julija 2016 do februarja 2018 tožniku plačati mesečne zneske glavnic, ki izhajajo iz izreka, s pripadajočimi obrestmi; v presežku je obrestni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo 737,00 EUR z obrestmi od 18. 7. 2016 do plačila (II. točka izreka) in pobotni ugovor toženca (III. točka izreka). Naložilo mu je, da tožniku plača 3.209,94 EUR stroškov postopka (IV. točka izreka).

2. Tožnik je v zvezi s III. točko izreka navedene sodbe predlagal izdajo dopolnilne sodbe in tudi vložil pritožbo. Sodišču prve stopnje je očital, da je sicer pravilno obrazložilo, da ne obstaja v pobot uveljavljana terjatev toženca, vendar pa v zvezi s tem ni pravilno oblikovalo izreka sodbe.

3. Sodišče prve stopnje je 14. 12. 2021 izdalo dopolnilno sodbo, s katero je besedilo v III. točki izreka sodbe z dne 2. 11. 2021: "Zavrne se pobotni ugovor tožene stranke.", nadomestilo z besedilom: "Ugotovi se, da ne obstaja terjatev toženca do tožnika v znesku 6.776,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2016 dalje do plačila."

4. Zoper dopolnilno sodbo vlaga pritožbo toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je s predložitvijo listin (odločbe tujega prekrškovnega organa, fotografije tovornega vozila tožnika) dokazal obstoj v pobot uveljavljane terjatve. Tožnik je odgovoren za pravilno vožnjo in ni dolžnost toženca, da poravna kazni za prometne prekrške delavca. Tožnik ni ugovarjal, da prekrškov ni storil. Za pobot so zato izpolnjeni vsi pogoji. Priglaša stroške pritožbe.

5. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe. Predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrže, ker je prepozna oziroma ker toženec zanjo nima pravnega interesa, saj je ugodilni del sodbe z dne 2. 11. 2021 postal pravnomočen. Sicer predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene (pobotni ugovor je nesklepčen; kljub pozivu sodišča toženec ni predložil prevodov tujih listin; o globah za prekrške tožnika ni seznanil; ta je v vlogah zanikal njihovo storitev ...). Priglaša stroške odgovora.

6. Pritožba ni dovoljena.

7. Tožencu je bila dopolnila sodba vročena 22. 12. 2021, zato je dne 21. 1. 2022 vložena pritožba pravočasna.

8. Pobotni ugovor je svojevrsten procesualni zahtevek toženca, ki je namenjen obrambnim (defenzivnim) ciljem. V razmerju do tožbenega zahtevka tožnika je pobotni ugovor akcesoren, torej nima samostojne narave. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženec s pritožbo ne more več doseči namena pobotnega ugovora, ki je v tem, da doseže zavrnitev tožbenega zahtevka tožnika. Zoper I. točko izreka sodbe z dne 2. 11. 2021, s katero je bilo tožencu naloženo plačilo denarne terjatve, namreč ni vložil pritožbe, zato je takšna odločitev postala pravnomočna, kar pomeni, da je ni več mogoče pobotati s terjatvijo toženca.

9. Ker na podlagi obrazloženega toženec ni imel pravnega interesa za pritožbo, jo je pritožbeno sodišče kot nedopustno zavrglo (četrti odstavek 343. člena in 1. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji).

10. Toženec s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbe, tožniku pa je dolžan povrniti 500 točk za odgovor na pritožbo in 2 % materialnih stroškov oziroma 10 točk (tretji odstavek 11. člena OT), kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR (13. člen OT) znaša 306,00 EUR, skupaj z 22 % DDV (67,32 EUR) pa 373,32 EUR (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). V primeru zamude s plačilom mu mora plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka, dalje do plačila.