Appeal dismissed; court upheld first instance ruling on daily allowance and rejected mediation cost claim.

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju števila in trajanja voženj, od česar je odvisna odločitev o zahtevku za plačilo dnevnic, pravilno poleg dejstva, da toženec ni predložil potnih nalogov (zaradi česar je štelo, da je njihova vsebina takšna, kot zatrjuje tožnik; peti odstavek 227. člena ZPP), upoštevalo vsebino tožnikove izpovedi, s katero je potrdil svoje navedbe. Toženec bi s predložitvijo potnih nalogov dokazoval svoje ugovore iz odgovora na tožbo glede števila delovnih dni v posameznem mesecu in trajanja voženj, na kar ga sodišče prve stopnje niti ni bilo dolžno posebej opozarjati.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da tožniku plača znesek 1.382,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2018 do plačila in znesek 1.636,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2018 do plačila. Ugotovilo je, da terjatev toženca v višini 195,00 EUR in v višini 400,00 EUR ne obstoji. Tožencu je naložilo, da na račun sodišča plača pravdne stroške v višini 389,97 EUR in stroške sodne takse v višini 140,00 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper odločitev o pravdnih stroških se iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik. Navaja, da je tožnika odvetnik zastopal tudi na mediaciji. Sodišče prve stopnje mu stroškov, povezanih z mediacijo, neutemeljeno ni priznalo. Odločitev odstopa od sodne prakse višjih sodišč in Upravnega sodišča RS. Prav zaradi neenotne sodne prakse je Vrhovno sodišče RS dopustilo revizijo in v zadevi VS RS X Ips 12/2021 zavzelo stališče, da gre za potrebne stroške, saj je mediacija del pravdnega (sodnega) postopka. Stranka, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, je dolžna dati soglasje za mediacijo in v mediacijskem postopku sodelovati. Tudi v tožnikovemu primeru so bili v okviru brezplačne pravne pomoči priznani stroški, povezani z mediacijo. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da mu prisodi višje pravdne stroške. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec vlaga pritožbo zoper sodbo v celoti iz vseh pritožbenih razlogov. Prilaga potne naloge za čas od 3. 4. 2018 do 27. 4. 2018, od 3. 5. 2018 do 30. 5. 2018, od 11. 6. 2018 do 30. 6. 2018 in od 2. 7. 2018 do 3. 8. 2018. Navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker tožnika ni pozvalo na predložitev voznikove kartice. Zavrnitve pravočasno podanega dokaznega predloga ni obrazložilo. Podana je kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitev 22. člena Ustave RS. Tožencu je bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem (sklep VS RS II Ips 368/2004). Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do listin, ki jih je toženec pravočasno predložil, in sicer evidenc opravljanega dela za čas od 2. 4. 2018 do 17. 6. 2018. Neutemeljeno ni izvedlo dokaza s predlaganim sodnim izvedencem s področja prometa. Le z izvedbo dokazov bi pravilno ugotovilo vsa za odločitev bistvena dejstva. Sodišče prve stopnje je tožniku neutemeljeno prisodilo sorazmerni del regresa za letni dopust v deležu 7/12. Glede na čas zaposlitve od 30. 3. 2018 do 3. 8. 2018 je upravičen do regresa v deležu 4/12. Toženec mu je višji regres obračunal, saj ni vedel, da mu bo delovno razmerje med letom prenehalo. Sodišče prve stopnje je glede neverodostojnosti evidenc neutemeljeno verjelo izpovedi tožnika. Toženca, ki je z naroka za glavno obravnavo izostal, ni poučilo o posledicah nepredložitve potnih nalogov. Ni upoštevalo, da ga ni zastopal kvalificiran pooblaščenec. Toženec pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe toženca. Navaja, da je predložil voznikovo kartico. Toženec sodišču v zvezi s tem neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, pri čemer sam ni pravočasno predložil potnih nalogov, iz katerih bi se ugotovile vožnje tožnika v spornem obdobju. Predložitev potnih nalogov s pritožbo je prepozna. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo dokaza s sodnim izvedencem s področja prometa. Dokaz je nepotreben. Toženec neutemeljeno oporeka tudi odločitvi o zahtevku iz naslova regresa za letni dopust. Tožnik je bil pri njem zaposlen že od začetka leta 2018, kar pomeni, da je bil upravičen do sorazmernega dela v deležu 7/12. Višina regresa izhaja iz obračuna, ki ga je izdal sam toženec. V pritožbi neutemeljeno poudarja, da je bil določen del postopka pred sodiščem prve stopnje brez kvalificiranega pooblaščenca, saj to ni bistveno. Nepoznavanje prava škodi, tožencu pa je pooblaščenec odpovedal pooblastilo zaradi njegovega neustreznega odnosa. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavljata pritožbi. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialno pravno utemeljeno odločitev.

7. V zvezi z dnevnicami je tožnik v tožbi navedel, da je od aprila do junija 2018 za toženca opravljal vožnje v Avstrijo in Italijo, v juliju in avgustu 2018 pa na Madžarsko, da so poti v tujino trajale več kot 14 ur dnevno, število delovnih dni v posameznem mesecu, ki jih je množil z višino dnevnice, in da bi bile vožnje razvidne iz potnih nalogov. Toženec kljub sklepu sodišča potnih nalogov ni predložil. Potni nalogi, ki jih je toženec predložil s pritožbo (za čas od 3. 4. 2018 do 27. 4. 2018, od 3. 5. 2018 do 30. 5. 2018, od 11. 6. 2018 do 30. 6. 2018 in od 2. 7. 2018 do 3. 8. 2018), so kot novote neupoštevni; toženec v pritožbi ni utemeljil, da jih brez svoje krivde ni mogel predložiti pravočasno (prvi odstavek 337. člena ZPP).

8. Toženec v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do pravočasno predlaganega dokaza, da tožnika pozove na predložitev voznikove kartice, niti do dokaza, ki ga je sam predložil, evidenc opravljanega dela. Tožnik je voznikovo kartico predložil (priloga A11), in sicer s prvo pripravljalno vlogo z dne 20. 1. 2022, ki je bila skupaj s prilogami toženčevemu pooblaščencu vročena dne 22. 1. 2022. Toženec pred sodiščem prve stopnje ni podal nobenih navedb, da takšna predložitev ne bi bila ustrezna niti ni predlagal izvedbe dokaza s sodnim izvedencem s področja prometa (dokaz je predlagal tožnik), ki bi podatke na voznikovi kartici pregledal. Do s toženčeve strani predloženih evidenc opravljanega dela se je sodišče prve stopnje opredelilo v točki 21 obrazložitve sodbe, in sicer jo je na podlagi pravilne ocene tožnikove izpovedi in ob izostanku dokazov, na podlagi katerih bi ugotovilo drugačna dejstva, utemeljeno štelo za neverodostojno.

9. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju števila in trajanja voženj, od česar je odvisna odločitev o zahtevku za plačilo dnevnic, pravilno poleg dejstva, da toženec ni predložil potnih nalogov (zaradi česar je štelo, da je njihova vsebina takšna, kot zatrjuje tožnik; peti odstavek 227. člena ZPP), upoštevalo vsebino tožnikove izpovedi, s katero je potrdil svoje navedbe (toženca zaradi neupravičenega izostanka z naroka za glavno obravnavo dne 31. 8. 2021, na katerega je bil pravilno vabljen na zaslišanje – vabilo mu je bilo osebno vročeno 1. 7. 2021, ni zaslišalo; drugi odstavek 258. člena ZPP). Toženec bi s predložitvijo potnih nalogov dokazoval svoje ugovore iz odgovora na tožbo glede števila delovnih dni v posameznem mesecu in trajanja voženj, na kar ga sodišče prve stopnje niti ni bilo dolžno posebej opozarjati. Pravilno je presodilo, da je tožnik za maj 2018 upravičen do dnevnic za 23 delovnih dni v višini 1.012,00 EUR, za junij 2018 za 10 delovnih dni v višini 440,00 EUR, za julij 2018 za 22 delovnih dni v višini 704,00 EUR in za avgust 2018 za tri delovne dni v višini 96,00 EUR, ter mu prisodilo razliko med temi zneski in že izplačanimi dnevnicami.

10. V zvezi z vtoževanim sorazmernim delom regresa za letni dopust je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo vsebini predložene listine – obračunu, ki ga je izdelal sam toženec. V pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da bi bil tožnik glede na trajanje zaposlitve upravičen do nižjega zneska, saj ni nobene ovire, da mu ne bi obračunal višjega zneska, kot če bi izhajal iz minimalne plače (prvi odstavek 131. člena ZDR-1). Njegove navedbe, da je obračunal višji znesek, ker (ko) ni vedel, da bo tožniku delovno razmerje med letom prenehalo, so kot novote neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP).

11. Tožnik si v pritožbi neutemeljeno prizadeva za priznanje višjih stroškov za zastopanje, povezanih z mediacijo. Sodna praksa višjih sodišč in Višjega delovnega in socialnega sodišča ni neenotna; tožnik v pritožbi sam citira odločbi VDSS Pdp 656/2015 in Pdp 1437/2010, ki, enako kot odločbi VSL II Cp 1391/2014 ter IV Cp 1422/2021 štejeta, da stroški, povezani z mediacijo, niso stroški pravdnega postopka (nepravdnega postopka, postopka v individualnem delovnem sporu), v vsakem primeru pa, dodaja pritožbeno sodišče, niso za pravdo potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP), ki bi jih plačala stranka, ki v pravdi ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP). S sodbo VS RS X Ips 12/2021, ki jo izpostavlja pritožba, se Vrhovno sodišče RS ni opredeljevalo do vprašanja, ali so stroški, povezani z mediacijo, stroški pravdnega postopka, ampak do vprašanja, ali za prvostopenjski pravdni postopek odobrena brezplačna pravna pomoč vključuje tudi brezplačno pravno pomoč za postopek mediacije.

12. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 155. člena ZPP. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe, s katero ni uspel (154. člen ZPP), in kratkega odgovora na pritožbo, ki ne šteje za pravdo potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).