Appeal dismissed; inheritance court correctly sent spouse to court to prove community property against registered sole ownership.

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih (točki 2. in 3. izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

V primerjavi z vknjiženo lastninsko pravico šteje za manj verjetno nevknjižena zatrjevana originarna pridobitev lastninske pravice. Če je nepremičnina, ki naj bi bila skupno premoženje, vpisana v zemljiško knjigo v celoti na zapustnika, je treba na pravdo napotiti nevpisanega preživelega zakonca, v kateri bo moral dokazati, da je bila nepremičnina pridobljena z delom v zakonski zvezi.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek (točka 1 izreka). Dediča A. A. je napotilo na pravdo, v kateri bo dokazoval obseg zapuščine (točka 2 izreka). V točki 3 izreka je določilo rok za vložitev tožbe.

2. Pritožbo vlaga na pravdo napoteni dedič. Sklep izpodbija v točki 2 in 3 izreka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP 1 v zvezi s 163. členom ZD 2 . Predlaga spremembo sklepa tako, da se na pravdo napoti dedič B. B. Podredno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov. Uveljavlja bistvene kršitve pravil postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP ter absolutni bistveni kršitvi po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je zahteval izločitev polovice premoženja iz zapuščine, ker je z zapustnico živel v zakonski zvezi 60 let in sta v času trajanja zakonske zveze z delom pridobila obravnavano nepremično in premično premoženje kot skupno premoženje (prvi odstavek 59. člena ZZZDR 3 in 74. člen DZ 4 ). Ponavlja svoje navedbe z naroka o ustvarjanju skupnega premoženja z zapustnico in prispevkih dediča B. B. Slednji je navajal le, da se s temi navedbami ne strinja. Ker ni predložil drugih dokazov in navedb, bi moral biti na pravdo napoten on in ne pritožnik. Sodišče je napačno ugotovilo, da je med dediči sporen obseg dediščine. Dediča B. B. bi moralo pozvati, naj pojasni svoja stališča, česar ni storilo in je kršilo pravila postopka.

3. Pritožba je bila vročena ostalima dvema dedičema, ki nanjo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zapuščinsko sodišče mora prekiniti zapuščinsko obravnavo in napotiti stranke na pravdo, če so med njimi sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica, in če je med dediči spor bodisi o dejstvih bodisi o uporabi prava o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino (210. in 212. člen ZD). Na pravdo napoti tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno (prvi odstavek 213. člena ZD).

6. Sodišče je na podlagi izpiskov iz zemljiške knjige ugotovilo, da je zapustnica v zemljiški knjigi vknjižena kot izključna lastnica dveh nepremičnin v k. o. ..., na podlagi navedb in izjav strank na zapuščinski obravnavi pa, da je pritožnik kot njen zakonec navajal in uveljavljal izločitveni zahtevek na tem premoženju na podlagi zakonske domneve o pridobitvi skupnega premoženja oziroma višine deležev na njem (lastninske pravice do 1/2), pri čemer je eden od sinov njegov zahtevek priznal, drugi pa se z njegovimi navedbami ni strinjal. Pritožnik teh ugotovitev niti sklepa o prekinitvi zapuščinskega postopka ne izpodbija. Ne more biti dvoma o pravilnosti dejanskih ugotovitev, da je med dediči spor o obsegu zapuščine: ali vanjo sodi celotno nepremično premoženje, pri katerem je kot izključna zemljiškoknjižna lastnica vpisana le zapustnica, ali le delež do 1/2 tega premoženja. Pritožbeni očitki o napačno ugotovljenem dejanskem stanju glede spora o obsegu zapuščine so torej neutemeljeni.

7. Ni očitanih procesnih kršitev, ker sodišče ni pozvalo dediča B. B. k pojasnitvi svojih stališč. Pritožnik namreč v pritožbi sam priznava, da se dedič B. B. na zapuščinski obravnavi ni strinjal s pritožnikovimi navedbami. Torej soglasja vseh ostalih dedičev k podanemu izločitvenemu zahtevku pritožnika ni bilo.

8. Pravilna in zadosti obrazložena je tudi odločitev sodišča o tem, čigava pravica v zvezi z obema nepremičninama je manj verjetna. Nasproti si stojita dve domnevi. Na strani zapustnice je domneva lastninske pravice iz 11. člena SPZ 5 , po kateri je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. Na drugi strani velja za zakonca zakonska domneva iz drugega odstavka 51. člena ZZZDR v zvezi s prvim odstavkom 59. člena ZZZDR (oziroma prvim odstavkom 74. člena DZ), da je skupni lastnik tega premoženja in da njegov delež na njem znaša polovico od celote. V tem položaju je sodišče pravilno izpostavilo in upoštevalo načelo zaupanja v zemljiško knjigo. V primerjavi z vknjiženo lastninsko pravico šteje za manj verjetno nevknjižena zatrjevana originarna pridobitev lastninske pravice. Če je nepremičnina, ki naj bi bila skupno premoženje, vpisana v zemljiško knjigo v celoti na zapustnika, je treba na pravdo napotiti nevpisanega preživelega zakonca, v kateri bo moral dokazati, da je bila nepremičnina pridobljena z delom v zakonski zvezi.

9. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Izpodbijani sklep je pravilen in zadosti obrazložen, da ga je mogoče preizkusiti. Ker ni obremenjen z uveljavljenimi niti tistimi procesnimi kršitvami, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

10. Odločitev o pritožbenih stroških je oprta na prvi odstavek 174. člena ZD, po katerem v zapuščinskem postopku vsaka stranka trpi svoje stroške, ki jih je imela med postopkom ali zaradi njega.

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami

2 Zakon o dedovanju, Uradni list RS, št. 15/1976 s spremembami

3 Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list RS, št. 15/1976 s spremembami

4 Družinski zakonik, Uradni list RS, št. 15/2017 s spremembami

5 Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002 s spremembami