Appeal dismissed; statement requiring original signature under ZST-1 is invalid if only a scanned copy is submitted.

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Izjava, s katero stranka soglaša,da sodišče z namenom ugotavljanja njenega materialnega položaja po uradni dolžnosti pridobi podatke, ki so davčna tajnost ter potrjuje, da so vsi podatki, ki so navedeni v vlogi za uveljavitev taksne oprostitve, resnični, točni in popolni ter da zanje prevzema vso premoženjsko odgovornost, mora biti opremljena z lastnoročnim oziroma izvirnim podpisom (12. člen ZST-1) in ne zadošča, da je v fotokopirani obliki.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožničin predlog, naj se jo oprosti plačila sodne takse za pritožbo, ki jo je vložila dne 23.12.2021. Ugotovilo je, da tožnica kljub pozivu svoje vloge ni dopolnila na način, ki je predpisan v 12. členu ZST-1, saj njena izjava ni bila opremljena z izvirnim podpisom.

2. Proti sklepu se pritožuje tožnica po pooblaščencu. Pritožba pojasnjuje, da je tožnica dopolnjeno vlogo lastnoročno podpisala in jo v elektronski obliki posredovala pooblaščencu z namenom, da jo vloži na sodišče. Odvetnik je vlogo s podpisom tožnice natisnil in jo skupaj s spremnim dopisom poslal sodišču. Tretji odstavek 105. člena ZPP med drugim določa, da mora vložnik vlogo podpisati, razen če to zaradi oblike vloge ni mogoče. Tožničin lastnoročni podpis na dopolnjeni vlogi zaradi načina posredovanja vloge pooblaščencu, t.j. skenirane vloge, poslane po e-pošti, zato sodi med zakonsko dopustne izjeme.

Lahko bi kvečjemu predstavljal dvom v verodostojnost podpisa, česar pa sodišče v izpodbijanem sklepu ne problematizira. Za odločitev o pritožbi je bistveno le vprašanje, ali je pritožbo, na kateri podpis vložnika ni zapisan neposredno in lastnoročno, mogoče šteti za popolno pritožbo. Staro stališče večinske sodne prakse je bilo, da fotokopirani podpis ne zadošča kriterijem iz tretjega odstavka 105. člena ZPP, vendar pa je v novejši sodni praksi prišlo do sprememb. Sodišča ugotavljajo, da takšne vloge zadoščajo kriterijem popolnosti in jih je treba zato vsebinsko obravnavati.

Tudi pravna teorija se zavzema za to, da se je treba izogibati pretiranemu formalizmu, nobena omejitev procesnih pravic ne sme prizadeti bistva pravice, imeti mora legitimen namen in ne sme biti nesorazmerna z namenom. S testom proporcionalnosti je zato treba presoditi, ali je omejitev ustavno sprejemljiva. V zakonskim določbah, ki sodišču omogočajo, da pritožbo zavrže, je treba ugotoviti, ali za to omejitev pravice do pritožbe obstojijo ustavno upravičeni razlogi. Ustavno sporno je, če se s pretiranimi formalnimi pogoji stranki nesorazmerno oteži dostop do sodišča.

Funkcija podpisa vloge je avtorizacija, torej potrditev, da je vlogo resnično napisal tisti, ki je naveden v njenih generalijah. V obravnavani zadevi pa je dejansko stanje nekoliko drugačno: poleg odvetnikovega žiga in podpisa na uvodni strani vloge, vloga vsebuje tudi lastnoročen podpis tožeče stranke, le da je bil njen podpis zaradi pošiljanja njene vloge po e-pošti skeniran in natisnjen. To pa kljub neizvirnosti podpisa s precejšnjo verjetnostjo kaže, da je stranka vlogo avtorizirala. V praksi so zlorabe podpisa na vlogah zelo redke, funkcija lastnoročnega podpisa na vlogi pa se tudi bistveno razlikuje od na primer podpisov na pogodbah, čekih, zadolžnicah in drugih dokumentih.

Pritožba zaključuje, da je treba v dvomu podpis dopustiti ter da glede na razvoj pravne teorije in sodne prakse ni mogoče več videti ustavno dopustnega razloga, da temu ne bi bilo tako.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V pritožbi ni navedena novejša sodna praksa, iz katere naj bi izhajalo, da je prišlo pri razlagi procesnih predpisov do sprememb, zaradi katerih je odločitev sodišča v tej zadevi nepravilna. Če ima pritožnica pri tem v mislih zadevi VSL I Cp 906/2017 in VSL Cst 280/2020, je treba opozoriti, da navedeni odločbi izpostavljata dejstvo, da pritožnik ni bil izrecno opozorjen, da mora biti podpis izviren. V obravnavani zadevi pa je bila tožnica v četrti alineji točke II izreka sklepa opozorjena, da mora predložitev podatkov in izjav, ki jih zahteva Zakon o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v drugem odstavku 12. člena, vsebovati tudi lastnoročne podpise stranke in njenih polnoletnih družinskih članov – v originalu, kar pomeni, da ne gre za primerljivo zadevo.

5. Dejstvo je, da je pooblaščenec sodišču predložil fotokopirano tožničino izjavo 1 , v kateri tožnica soglaša, da sodišče z namenom ugotavljanja njenega materialnega položaja po uradni dolžnosti pridobi podatke, ki so davčna tajnost ter da potrjuje, da so vsi podatki, ki so navedeni v vlogi za uveljavitev taksne oprostitve, resnični, točni in popolni ter da zanje prevzema vso premoženjsko odgovornost. Ta izjava pa mora biti, kot je obrazložilo že prvostopenjsko sodišče, opremljena z lastnoročnim oziroma izvirnim podpisom (12. člen ZST-1). Ne gre torej za podpis na pritožbi, katere obravnava je bila kljub fotokopiranim podpisom vsebinsko obravnavana na primer v zadevi VSL II Cp 1344/2019.

6. Odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju predloga za oprostitev, odlog ali obročno odplačilo sodne takse je zato pravilna. Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

1 iz izjave, ki jo je odvetnik prejel 23.3.2022, sodišču pa posredoval 29.3.2022, ni videti, da naj bi mu bila poslana po e-pošti