Appeal partially allowed: co-heirs bear own costs when one admits claim in inheritance dispute.

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da glasi:

"Prva tožena stranka A. A., krije sama svoje stroške predmetnega pravdnega postopka. V preostalem delu se pritožba kot neutemeljena zavrne."

II. Prva tožena stranka A. A. je dolžna povrniti tožeči stranki, v roku 15 dni od prejema sklepa sodišča druge stopnje, stroške pritožbenega postopka v znesku 120,12 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

[JEDRO]

Stroškovni sklep je akcesorna odločba in zanjo veljajo pravila ZPP o povrnitvi pravdnih stroškov. Zato je pritožbeno zavzemanje, da morajo nujni in enotni sosporniki (torej toženki) trpeti v enaki meri prav vse posledice sodbe, ki je zanje lahko le enaka, zmotno.

Obe toženki sta tožbo pripoznali, vendar je predmetna tožba na podlagi napotitvenega sklepa zapuščinskega postopka, bila potrebna.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave v I. točki izreka ugotovilo, da v zapuščino po pokojnem ne spada 1/2 nepremičnin, natančneje navedeni v I. točki izreka sodbe na podlagi pripoznave. V II. točki izreka je odločilo, da je druga tožena stranka B. B. dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 643,65 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe in v III. točki izreka je odločilo, da je tožeča stranka dolžna prvi toženi stranki A. A. povrniti pravdne stroške v višini 373,32 EUR.

2. Zoper sprejeto odločitev (III. točka izreka) se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožniki). V pravočasni pritožbi navajajo, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da prvo tožena stranka (v nadaljevanju prva toženka) zahtevku tožnikov ni nasprotovala. Svojo odločitev bi sodišče prve stopnje moralo sprejeti na podlagi dejstva, da so vse stranke tega postopka dediči zapustnika in kot taki nujni sosporniki. Zaradi nujnega sosporništva morajo v sporih o obsegu zapuščine, torej v postopkih, ki se vodijo na podlagi tega spornega dejstva, biti zajeti vsi dediči. Svojo odločitev sodišča prve stopnje, da prva tožeka ni dala povoda za tožbo, torej ne vzdrži, saj je med dediči na zapuščinski obravnavi prišlo do spora o obsegu zapuščine. Tožniki so bili napotene na pravdo in so morale zaradi nujnega sosporništva v tožbi zajeti vse dediče. Res je, da prva toženka na naroku dne 3. 8. 2021 (v zapuščinskem postopku) ni izrecno nasprotovala zahtevku tožnikov, vendar je želela imeti izplačan znesek 5.000,00 EUR. Torej tudi znesek, ki se nanaša na lastniški delež nepremičnine, katerih izločitev v višini 1/2, je v predmetnem postopku pripoznala. Glede na navedeno, tožniki menijo, da je odločitev sodišča o stroških postopka, ki so jih na podlagi III. točke izreka dolžni povrniti prvi toženki, napačna, in bi sodišče tudi o teh stroških moralo odločiti na podlagi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) kot je to naredilo glede stroškov druge toženke. Tožniki so namreč tožbo morale vložiti zoper obe dedinji. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v III. točki izreka spremeni tako, da je prvi toženki naloži plačilo stroškov postopka nastalih pred sodiščem prve stopnje. Priglašjo stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. 157. člen ZPP določa pravilo o povrnitvi stroškov v primeru, ko tožena stranka ne da povoda za tožbo in tožbeni zahtevek pripozna že v odgovoru na tožbo oziroma na glavni obravnavi, preden se spusti v obravnavanje glavne stvari. V takšnem primeru ji mora tožeča stranka povrniti njene pravdne stroške. Četrti odstavek 161. člena ZPP določa, da za stroške, ki jih povzročijo posamezni sosporniki s posebnimi pravdnimi dejanji, drugi sosporniki niso odgovorni.

5. Pregled zadeve pokaže, da so tožniki v predmetni zadevi vložila tožbo zoper prvo in drugo toženko na podlagi sklepa o napotitvi na pravdo D 229/2020 Okrajnega sodišča v Ljutomeru. Po prejemu tožbe sta toženki zahtevek pripoznali in priglasili stroške postopka. V zapuščinskem postopku D 229/2020 z dne 3. 8. 2021, ki sta se ga udeležili obe toženki, izhaja da prva toženka ni izrecno nasprotovala zahtevku tožnikov glede izločitve dela premoženja iz zapuščine. Zahtevku je obrazloženo nasprotovala zgolj druga toženka.

6. Stroškovni sklep je akcesorna odločba in zanjo veljajo pravila ZPP o povrnitvi pravdnih stroškov. Zato je pritožbeno zavzemanje, da morajo nujni in enotni sosporniki (torej toženki) trpeti v enaki meri prav vse posledice sodbe, ki je zanje lahko le enaka, zmotno. V takšni situaciji po presoji sodišča druge stopnje o povrnitvi stroškov ni mogoče preprosto odločiti v skladu z 157. členom ZPP, saj so tožniki morali tožbo vložiti zoper obe toženki, torej nujni in enotni sospornici. Obe toženki sta tožbo pripoznali, vendar je predmetna tožba na podlagi napotitvenega sklepa zapuščinskega postopka, bila potrebna.

7. Sodišče prve stopnje bi tako, ob pravilni uporabi materialnega prava, o stroških moralo odločiti v skladu s četrtim odstavkom 161. člena ZPP, v skladu s katerim prvo toženka ni dala povoda za tožbo, v zapuščinskem postopku zahtevku na izločitev ni posebej nasprotovala, tožbeni zahtevek pa je pripoznala že v odgovoru na tožbo. Zato je obveznost povrnitve stroškov tožnikom nastala le za drugotoženko, ki je dala povod za tožbo. Takšno stališče kot ga je zavzelo sodišče druge stopnje v predmetnem postopku, izhaja tako iz pravne teorije (Nina Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, komentar k 157. členu oziroma k 161. členu ZPP) kot tudi iz odločb višjih sodišč VSK I Cp 367/2007, VSL II Cp 1806/2016.

8. Slednje pa še ne pomeni, da so tožniki dolžni povrniti stroške prvo toženki, saj so tožniki s tožbenim zahtevkom zoper nujni in enotni sospornici v celoti uspeli. S tem pa je odločitev sodišča prve stopnje, da so tožniki dolžni povrniti pravdne stroške prvo toženki, napačna.

9. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in izpodbijano III. točko izreka spremenilo tako, da prvo toženka krije sama svoje stroške nastale pred sodiščem prve stopnje, v preostalem delu (glede povrnitve strokov tožnikom) pa je pritožbo zavrnilo (2. in 3. točka 365. člena ZPP).

10. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je pritožba tožnikov bila delno uspešna, in sicer v delu, ko bi sami morali povrniti stroške prvo toženki v višini 373,32 EUR, ni pa bila uspešna v delu, v katerem se zavzemajo da je tudi prva toženka dolžna povrniti njihove stroške v višini 643,65 EUR. Tako so pritožniki uspeli s pritožbo v 37 % in v tem obsegu jim je prva toženka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka.

11. Sodišče druge stopnje je tožnikom priznalo nagrado za pritožbo (v njej je zajeta nagrada za pregled sodne odločbe in posvet s stranko) v višini 250 točk, 2% materialne stroške, 22% DDV na odvetniško storitev in sodno takso za pritožbo v znesku 138,00 EUR. Upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR, znašajo stroški in nagrada tožnikov za pritožbeni postopek 324,66 EUR oz. glede na 37% uspeh 120,12 EUR, kot izhaja iz II točke izreka sklepa sodišča druge stopnje (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP).