Appeal dismissed; one-year statute of limitations for challenging recognized paternity is valid under EU law and child's best interests.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdne stranke krijejo same svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

V skladu z določbami DZ je predpostavka za izpodbijanje priznanega očetovstva obstoj dvoma tistega, ki velja za otrokovega očeta, da je otrok njegov, postopek pa se vodi kot nepravdni postopek. V skladu s slovenskim in mednarodnim pravnim redom je otrokova korist primarno in glavno vodilo v vseh postopkih, ki ga zadevajo. S tem pa ureditev iz 128. člena DZ, ki določa enoletni prekluzivni rok za vložitev tožbe na izpodbijanje očetovstva po mnenju sodišča druge stopnje ni v nasprotju z 34. in 35. členom USR, kot to zatrjuje pritožba.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog predlagatelja, zaradi izpodbijanja očetovstva, kot prepoznega zavrglo. Nadalje je predlagatelju naložilo plačilo stroškov nasprotne udeleženke v višini 452,46 EUR.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje predlagatelj. V pravočasni pritožbi, navaja, da je v predmetnem postopku predlagal, da se ugotovi, da ni biološki oče prvega nasprotnega udeleženca. Sodišče prve stopnje je neupravičeno predlog zavrglo, ker je potekel enoletni rok, določen iz 128. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ). Meni, da določilo drugega odstavka 128. člena DZ ni v skladu z Ustave Republike Slovenije, kar je navedel tudi že v prvi pripravljalni vlogi. Meni, da navedenega člena ni mogoče razlagati tako, da v kolikor je predlagatelj že leta 2003 imel dvom v to, da je oče nasprotnega udeleženca je zamudil enoletni rok, v katerem je po novem DZ potrebno vložiti predmetno tožbo. Meni, da je pravica domnevnih očetov, da izvedo oziroma ugotovijo ali njihovo pravno priznano očetovstvo ustreza dejanskemu stanju, torej ali so res biološki očetje določenega otroka ustavno varovana človekova pravica, ki spada med posameznikove osebnostne pravice, urejene v 35. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). V vsakem primeru je potrebno dati prednost pravici predlagatelja, da izve ali je biološki oče prvega nasprotnega udeleženca. Dejstvo, da ne ve ali je njegov biološki oče namreč predstavlja zanj psihološko breme in negotovost in ne želi umreti brez, da bi vedel ali je A. A. dejansko njegov sin ali je sin od brata predlagatelja. Meni, da je sodišče prve stopnje materialno pravno zmotno odločilo, kar je tudi v nasprotju z ustavno varovanimi človekovimi pravicami. V tem delu zakaj sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo zakaj določba drugega odstavka 128. člena DZ ni v nasprotju z URS, s tem pa je podana 14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj sklep nima ustrezne obrazložitve. Meni tudi, da je neenako obravnavan glede na Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), saj osebe, ki so imel dvom v očetovstvo po ZZZDR te sploh niso mogle izpodbiti. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi oziroma podredno postopek prekine ter sproži postopek ocene ustavnosti drugega odstavka 128. člena DZ s 34. in 35. členom URS.

3. V odgovoru na pritožbo nasprotna udeleženca nasprotujeta pritožbi in predlagata, da sodišče druge stopnje izpodbijan sklep potrdi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. 128. člen DZ izrecno določa, da lahko tisti, ki velja za otrokovega očeta izpodbija očetovstvo otroka, če dvomi, da je otrok njegov, pri čemer mora tožbo vložiti v enem letu od tedaj, ko je izvedel za okoliščine, ki vzbujajo dvom, da je otrok njegov. Enoletni rok za izpodbijanje očetovstva je prekluzivni rok, zato je sodišče prve stopnje pravilno najprej ugotavljalo ali je predlagatelj pravočasno vložil predlog.

6. Sam pritožnik je v predlogu navedel, da je v času rojstva prvega nasprotnega udeleženca 19. 4. 1989 bil v izvenzakonski skupnosti z drugo nasprotno udeleženko, zato je tudi priznal očetovstvo. Jeseni 2020 pa je od sovaščanke izvedel, da on ni oče prvega nasprotnega udeleženca. Sodišče prve stopnje je po vpogledu v spis Okrajnega sodiščem na Ptuju P 120/2003 ugotovilo, da je predlagatelj že v tem postopku zatrjeval, da ni biološki oče prvega nasprotnega udeleženca in da je leta 2013 bil povabljen na razgovor na CSD Ptuj zaradi izvedbe DNK preiskave. Na podlagi slednjega, je sodišče prve stopnje tudi po oceni sodišča druge stopnje, pravilno zaključilo, da je predlagatelj že v času postopka, ki je tekel pred Okrajnim sodiščem na Ptuju P 120/2003 dvomil v to, da je biološki oče prvega nasprotnega udeleženca, najkasneje v letu 2013, ko je bil v zvezi z preiskavo DNK vabljen na CDS na razgovor, pa je že obstajal dvom o očetovstvu. S tem pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je predlagatelj s tem, ko je predlog vložil dne 1. 9. 2021 zamudil enoletni prekluzivni rok za izpodbijanje očetovstva in je zato predlog pravilno kot prepozen zavrglo.

7. V skladu z določbami DZ je predpostavka za izpodbijanje priznanega očetovstva obstoj dvoma tistega, ki velja za otrokovega očeta, da je otrok njegov, postopek pa se vodi kot nepravdni postopek. V skladu s slovenskim in mednarodnim pravnim redom je otrokova korist primarno in glavno vodilo v vseh postopkih, ki ga zadevajo. Sestavni del otrokove koristi pa je tudi pravica do poznavanja svojega izvora. Slednje pomeni, da ima oče, ki je priznal očetovstvo a ni biološki oče pravico do pravne uskladitve s takšnim dejanskim stanjem 1 . Ustavno sodišče RS je že v odločbi U-I-85/10-10 z dne 13. 10. 2011 nakazalo, da je časovna neomejenost izpodbijanja domneve očetovstva zgolj ena od možnosti in da je ustavno dopustna tudi omejitev s subjektivnim rokom. S tem se namreč zagotavlja razmerje med pravicami otroka in njegovim starški. S tem pa ureditev iz 128. člena DZ, ki določa enoletni prekluzivni rok za vložitev tožbe na izpodbijanje očetovstva po mnenju sodišča druge stopnje ni v nasprotju z 34. in 35. členom USR, kot to zatrjuje pritožba. Iz tega razloga zato sodišče druge stopnje tudi ni prekinilo postopka in začelo postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 128. člena DZ z 34. in 35. členom URS, kot to predlaga pritožba.

8. Ureditev, po kateri naš pravni red dopušča, da priznanje ne ustreza nujno biološki resnici, je skladna tudi z mednarodnim pravom. S tem se namreč ne posega nedopustno niti v pravice biološkega očeta niti v pravice otroka, ki imata možnost priznanje očetovstva (v zakonsko predvidenem roku) izpodbiti. Šele po poteku subjektivnih rokov, ko v ospredje stopita pravna varnost v družinskih odnosih (trajnost družinskih razmerij) in varstvo interesov otroka, prizadeti zaradi svoje pasivnosti glede postopka izpodbijanja očetovstva izgubijo možnost vzpostaviti kongruenco med pravnim in biološkim očetovstvom. 2

9. Pritožnik pa je imel možnost izpodbijanja izjave o priznanju očetovstva tudi v času veljavnosti ZZZDR, v skladu z določbami Obligacijskega zakonika, česar pa se ni poslužil, čeprav je glede očetovstva imel pomisleke tako v postopku P 120/2003, kot tudi v letu 2013, ko je glede slednjega bil vabljen na CSD, vendar izjave ni izpodbijal.

10. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo predlagatelja kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

11. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, prav tako nasprotna udeleženca z odgovorom na pritožbo v ničemer nista pripomogla k odločitvi sodišča druge stopnje, zato krijeta sama svoje stroške odgovora na pritožbo (165. v zvezi z 154. in 155. členom ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1).

1 VSL sklep IV Cp 4364/2009 z dne 3. 2. 2010.

2 VSRS Sodba II Ips 127/2019 z dne 3. 4. 2019.