Appeal dismissed; bank charges for transaction account management upheld despite no transaction history.

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožba zoper popravni sklep se zavrne in se potrdi ta sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 186,66 EUR stroškov pritožbenega postopka, v petnajstih dneh po prejemu te odločbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

[JEDRO]

Preštevilčenje transakcijskega računa ne more imeti nobenega vpliva na toženkine pogodbene obveznosti. Pogodba o vodenju transakcijskega računa ni prenehala, čeprav banka toženke o preštevilčenju računa ni obvestila. Za ta spor ni bistveno, da toženka od konca leta 2016 ni izvršila nobene transakcije, saj njen dolg predstavljajo (zgolj) stroški vodenja računa in natekle obresti. Ker je banka utemeljeno odstopila od pogodbe s toženko, čemur slednja ne oporeka, je tudi stroške vodenja računa utemeljeno zaračunala do odpovedi pogodbe,

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožnici 118,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od zneska 102,20 EUR od 24. 7. 2018 dalje in od zneska 16,39 EUR od 1. 6. 2020 dalje) ter ji povrniti 427,32 EUR stroškov postopka z obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Naknadno je na tožničin predlog izdalo dopolnilni sklep in nato popravni sklep, po katerem mora toženka tožnici dodatno povrniti še 340,06 EUR stroškov postopka z obrestmi.

2. Toženka se v pritožbi zoper sodbo sklicuje na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in na zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka. Navaja, da bi jo banka morala obvestiti o preštevilčenju računa. Šele potem bi se lahko štelo, da posebna pogodba za vodenje transakcijskega računa ni potrebna. Tožnica ni dokazala, da je bila toženka o preštevilčenju obveščena. Iz listinske dokumentacije ni razvidno, kako je tožnica izračunala toženkino obveznost. Toženka namreč od konca leta 2014 dalje ni izvršila nobene transakcije, ki bi lahko povzročila negativno stanje na računu. Banka je tudi ni obvestila o odstopu od pogodbe. Poleg tega je iz kartice prometa za čas od 31. 12. 2016 do 31. 12. 2017 razvidno negativno stanje na računu le v višini 61,81 EUR. Razlike do zneska 102,20 EUR, ki naj bi ga dolgovala toženka, sodišče v sodbi ni pojasnilo. Napačno je zavrnilo toženkin ugovor zastaranja, saj je zadnji dolg iz naslova stroška vodenja računa nastal 1. 7. 2016.

3. V pritožbi zoper popravni sklep toženka uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge in predlaga njegovo razveljavitev. Navaja, da se je pritožila že zoper sodbo, v kateri je sodišče sicer pravilno odmerilo stroške tožnici, zato so naknadno priznani stroški neutemeljeni.

4. Tožnica v odgovoru na prvo toženkino pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sodbo:

6. Sodbe v sporu majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati zaradi zmotne in (ali) nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 458. člena ZPP). Toženka je kljub ustreznemu pravnemu pouku v sodbi večino svojih pritožbenih trditev namenila prav dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi vezano, medtem ko svojega pritožbenega stališča o zmotni uporabi materialnega prava ni pojasnila.

7. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih sta odvisni podlaga in višina toženkine obveznosti. O tem je v izpodbijani sodbi navedlo jasne in izčrpne razloge, tako da je sodbo vsekakor mogoče preizkusiti. Tudi vsebino listinskih dokazov, na katere je oprlo svojo odločitev, je v obrazložitvi sodbe ustrezno povzelo. Sodba zato ni obremenjena z zatrjevano absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti s kršitvijo iz 15. točke drugega odstavka istega člena, na katero neopredeljeno meri pritožba.

8. Tudi sicer pritožbene trditve ne vzbujajo nobenih pomislekov o pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe. Preštevilčenje transakcijskega računa ne more imeti nobenega vpliva na toženkine pogodbene obveznosti. Pogodba o vodenju transakcijskega računa ni prenehala, čeprav banka toženke o preštevilčenju računa ni obvestila. Kot je toženki pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, za ta spor ni bistveno, da toženka od konca leta 2016 ni izvršila nobene transakcije, saj njen dolg predstavljajo (zgolj) stroški vodenja računa in natekle obresti. Ker je banka utemeljeno odstopila od pogodbe s toženko, čemur slednja ne oporeka, je tudi stroške vodenja računa utemeljeno zaračunala do odpovedi pogodbe, torej do 23. 7. 2018. Toženka se zato ne more uspešno sklicevati na negativno stanje, ki ga izkazuje kartica prometa na dan 31. 12. 2017. Toženka tudi v pritožbi ne pove, zakaj ni dvignila pisemske pošiljke z obvestilom banke o odstopu od pogodbe z dne 24. 7. 2018, ki je bilo poslano na naslov toženkinega stalnega bivališča. Neutemeljeno je zato pritožbeno vztrajanje, da obvestila ni prejela; zakaj to dejstvo za razmerje med pravdnima strankama ni pomembno, pa je sodišče prve stopnje v sodbi (v 13. točki obrazložitve) pravilno pojasnilo. Utemeljeno je zavrnilo tudi toženkin ugovor zastaranja. Petletni zastaralni rok do vložitve predloga za izvršbo (1. 6. 2020) ne bi iztekel, tudi če bi začel teči že 1. 7. 2016, za kar se nepravilno zavzema pritožba.

O pritožbi zoper popravni sklep:

9. Sodišče prve stopnje je s popravnim sklepom odpravilo očitno pisno pomoto, ki se je pri poimenovanju pravdnih strank pripetila v dopolnilnem sklepu (328. člen v zvezi s 332. členom ZPP). Toženka v pritožbi zoper ta sklep neobrazloženo nasprotuje plačilu dodatnih stroškov, ki jih glede na izid pravde dolguje tožnici (tretji odstavek 154. člena ZPP). Uradni pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje tudi sporne dodatne stroške v višini 340,06 EUR odmerilo pravilno, ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta in v skladu z veljavno odvetniško tarifo.

Sklepno:

10. Pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala toženka v svojih pritožbah, torej niso utemeljeni. Ker v postopku na prvi stopnji ni bilo procesnih ali materialnih kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje obe pritožbi zavrnilo ter sodbo v izpodbijanem delu (353. člen v zvezi s 442. členom ZPP) in popravni sklep (2. točka 365. člena ZPP) potrdilo.

11. Toženka je v pritožbenem postopku propadla, zato mora tožnici povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), ki jih je tožnica priglasila v skladu z veljavno odvetniško tarifo. Skupaj znašajo 186,66 EUR. Če bo toženka s plačilom zamujala, bo morala tožnici od poteka izpolnitvenega roka dalje plačati še zakonske zamudne obresti od navedenega zneska.