Court confirms lower court ruling to suspend fine due to milder law applying post-offense under ZP-1.2.2.2.

Pritožba prekrškovnega organa Uprave Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Sodišča morajo v času obravnavanja zadev po uradni dolžnosti upoštevati vse spremembe predpisov do izreka odločbe in tudi v postopku z rednimi pravnimi sredstvi, skladno z določbo drugega odstavka 2. člena ZP-1, ki določa, da, če se po storitvi prekrška enkrat ali večkrat spremenijo materialnopravne določbe ZP-1 ali predpis, ki določa prekršek, se uporabi zakon ali predpis, ki je za storilca milejši.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Prekrškovni organ Uprava Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (v nadaljevanju prekrškovni organ) je storilcu A. A., kot odgovorni osebi pravne osebe B. d.o.o., s plačilnim nalogom, z dne 23. 11. 2021, izrekel globo, ker v okrepčevalnici, dne 10. 11. 2021 ob prevzemu naročila dveh gostov ob 11.15 uri, ni zahteval, da gosta predložita potrdilo o izpolnjevanju pogoja PCT in ni zahteval, da se gosta izkažeta z veljavnim osebnim dokumentom ter s tem ravnal v nasprotju z 2., 3. in 5. členom Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (v nadaljevanju Odlok).

2. Okrajno sodišče na Ptuju je z izpodbijano sodbo ZSV 361/2021, z dne 10. 1. 2022, ob zahtevi za sodno varstvo storilca A. A. zoper navedeni plačilni nalog po uradni dolžnosti plačilni nalog prekrškovnega organa zaradi storilcu očitanega prekrška, opisanega pod točko I izreka prvostopenjske sodbe, spremenilo tako, da je na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) postopek o prekršku zoper storilca ustavilo in sklenilo, da stroški postopka, ki je bil ustavljen, bremenijo proračun. Kot podlago za takšno odločitev je v točki 7 obrazložitve navedene sodbe navedlo, da je bil Odlok, katerega kršitev se storilcu očita, sprejet na podlagi prvega odstavka 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju ZNB), glede katerega je Ustavno sodišče z odločbama U-I-79/20-24, z dne 13. 5. 2021 in U-I-155/20-24, z dne 7. 10. 2021, ugotovilo, da so točke 2, 3 in 4 prvega odstavka 39. člena navedenega zakona v neskladju z Ustavo Republike Slovenije, zato dejanje, kot se storilcu očita in zaradi katerega mu je bil izdan izpodbijani plačilni nalog, ni prekršek, saj je tudi Odlok sprejet na podlagi neustavnih določb zakona, neustaven in na njegovi podlagi ni mogoče izrekati sankcij za prekrške.

3. Zoper takšno sodbo prvostopenjskega sodišča se pritožuje prekrškovni organ, ki v pritožbi poudarja, da je prvostopenjsko sodišče spregledalo, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi U-I-155/20-24, z dne 7. 10. 2021, v 3. točki izreka navedlo, da se do odprave ugotovljenega neskladja iz 1. točke izreka uporablja 4. točka prvega odstavka 39. člena ZNB, pri čemer se uporablja tudi za storitve, saj je Ustavno sodišče na ta način zavarovalo zdravje in življenje ljudi in do odprave ugotovljene protiustavnosti omogočilo uporabo protiustavne zakonske določbe. Prvostopenjsko sodišče zato kljub ugotovljeni protiustavnosti določbi, ko je tudi odločalo znotraj postavljenega dvomesečnega roka za odpravo protiustavnosti naloženo v 2. točki izreka navedene ustavne odločbe, ne bi smelo odreči veljave.

Prekrškovni organ zato predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in odloči o zadevi skladno z zavzemanjem v pritožbi.

4. Pritožbi ni mogoče priznati utemeljenosti.

5. Prekrškovni organ v pritožbi sicer utemeljeno uveljavlja, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi U-I-155/20-24, z dne 7. 10. 2021, s katero je odločilo, da je točka 4 prvega odstavka 39. člena ZNB v neskladju z ustavo, državnemu zboru naložilo, da mora ugotovljeno neskladje odpraviti v roku dveh mesecev po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije, v točki 3 navedene odločbe pa je nadalje odločilo, da se do odprave ugotovljenega neskladja iz 1. točke izreka uporablja 4. točka prvega odstavka 39. člena ZNB, pri čemer se uporablja tudi za storitve, kar pomeni, da je Ustavno sodišče do odprave ugotovljene protiustavnosti omogočilo uporabo protiustavne zakonske določbe in sodišča posledično vsem še veljavnim podzakonskim predpisom, ki so bili sprejeti na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 39. člena ZNB, ne smejo odreči veljave 1 .

6. Vendar morajo sodišča v času obravnavanja zadev po uradni dolžnosti upoštevati vse spremembe predpisov do izreka odločbe in tudi v postopku z rednimi pravnimi sredstvi, skladno z določbo drugega odstavka 2. člena ZP-1, ki določa, da, če se po storitvi prekrška enkrat ali večkrat spremenijo materialnopravne določbe ZP-1 ali predpis, ki določa prekršek, se uporabi zakon ali predpis, ki je za storilca milejši.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sedaj veljavni Odlok storilcu očitanega dejanja ne opredeljuje več kot prekršek (dekriminacija dejanja). V času storitve storilcu očitanega prekrška je namreč glede izpolnjevanja PCT pogoja drugi odstavek 3. člena takrat veljavnega Odloka med drugim določal, da morajo PCT pogoj izpolnjevati vse osebe, ki so uporabniki storitev ali udeleženi ali prisotni pri izvajanju dejavnosti ali v okoljih v Republiki Sloveniji iz prvega odstavka 3. člena Odloka 2 . Sedaj veljavno določilo 3. člena Odloka takšne določbe ne vsebuje več, saj pogoj izpolnjevanja PCT veže le na uporabnike storitev bolnišnic in drugih izvajalcev zdravstvene dejavnosti in delavce ter osebe, ki izvajajo oziroma opravljajo dejavnost v dejavnosti zdravstva (prvi in drugi odstavek 3. člena sedaj veljavnega Odloka).

8. Zaradi navedenega skladno z določbo drugega odstavka 2. člena ZP-1 sedaj očitanega ravnanja storilcu ni več mogoče obravnavati kot prekršek, zato je potrebno postopek o prekršku zoper storilca na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustaviti. Prvostopenjsko sodišče je postopek o prekršku zoper storilca na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 že ustavilo, zato pritožbeno sodišče v izrek sodbe prvostopenjskega sodišča ni posegalo, v obrazložitvi te sodbe je le navedlo druge, ustrezne razloge, ki ustavitev postopka o prekršku po 1. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1 utemeljujejo.

9. Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo pritožnika na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

1 Enako je Ustavno sodišče odločilo tudi z odločbo U-I-79/20-24, z dne 13. 5. 2021, ob ugotovitvi, da sta točki 2 in 3 prvega odstavka 39. člena ZNB v neskladju z Ustavo Republike Slovenije.

2 Prvi odstvek 3. člena Odloka veljavnega v času storilcu očitanega dejanja je določal: pogoj PCT morajo za čas opravljanja dela izpolnjevati vsi delavci in osebe, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi opravljajo delo pri delodajalcu, ali samostojno opravljajo dejavnost. Pogoj iz prejšnjega stavka za delavca ne velja v času opravljanja dela na domu.