Appeal against confiscation of seized items dismissed; court upholds safety measure based on broader danger assessment.

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obdolženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Bistvo odvzema predmetov je namreč ravno v odvzemu pravne upravičenosti do teh predmetov in onemogočanja dejanskega razpolaganja z njimi. Nevarnosti, da bi bili odvzeti predmeti ponovno uporabljeni za kaznivo dejanje, ni mogoče vezati na osebne okoliščine obdolženega in na priznanje dejanja, kot to zmotno meni zagovornik, saj odvzem predmetov ni kazen, ampak varnostni ukrep, katerega temelj je obdolženčeva nevarnost, katero je treba presojati širše, predvsem v luči begunske krize, s katero se človeštvo spopada na svetovni ravni.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodba Okrožnega sodišča v Murski Soboti X K 34013/2021 z dne 23. 12. 2021, je v delu, s katero je bil obdolženi A. A. spoznan za krivega kaznivega dejanja prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena in drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter mu je bila izrečena kazen dve leti in enajst mesecev zapora ter stranska denarna kazen v višini 100 dnevnih zneskov (875,00 EUR) in stranska kazen izgon tujca iz ozemlja Republike Slovenije za dobo treh let, na podlagi odločbe Višjega sodišča v Mariboru III K 34013/2021 dne 17. 2. 2022, postala pravnomočna.

2. Razveljavljen je bil le del glede izreka varnostnega ukrepa odvzema predmetov, o katerem je sodišče prve stopnje odločalo z napadeno sodbo. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo na podlagi 73. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) obdolženemu A. A. izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov ter mu odvzelo zaseženo vozilo BMW X3 reg. št. B s pripadajočimi kontaktnimi ključi in prometnim dovoljenjem ter zasežena mobilna telefona znamke Huawei ATU-L31 s SIM kartico s pozivno številko XX in znamke Samsung s SIM kartico št. XY. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, proračun.

3. Zoper takšno odločitev se je pritožil zagovornik obdolženega zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in obdolžencu ne odvzame zaseženih predmetov oziroma napadeno sodbo razveljavi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP, ko navaja, da iz izreka in razlogov napadene sodbe ni razvidno na podlagi katerega odstavka, prvega ali drugega, 73. člena KZ-1 je sodišče prve stopnje obdolženemu odvzelo zasežene predmete. Uveljavljena kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj je potrebno izrek in obrazložitev sodbe gledati kot celoto. Sodišče prve stopnje je namreč obdolžencu izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov na podlagi člena 73 KZ-1, ki določa, da se predmeti, ki so bili uporabljeni za kaznivo dejanje, smejo odvzeti, če so storilčeva last (člen 73/I ZKP), pa tudi če niso storilčeva last, če to zahteva splošna varnost ali moralni razlogi (člen 73/II KZ-1), kar sodišče prve stopnje tudi obrazlaga v napadeni sodbi. Zato ne gre za v pritožbi zatrjevano nasprotje med izrekom in razlogi napadene sodbe. Sodišče prve stopnje v napadeni sodbi navaja, da nikakor ne bi bilo v skladu z moralnimi razlogi in splošno varnostjo, če bi obdolženec te predmete, s pomočjo katerih je izvršil kaznivo dejanje, obdržal, kakor tudi, da obstaja nevarnost oziroma bojazen, da bi obdolženec predmete ponovno uporabil za storitev kaznivega dejanja, v kolikor mu ne bi bili zaseženi. V napadeni sodbi sodišče prve stopnje navaja tudi konkretne razloge, na podlagi katerih je izreklo varnostni ukrep, in sicer se sklicuje na uradni zaznamek glede pregleda obeh zaseženih mobilnih telefonov s pripadajočimi karticami, iz katerega izhaja, da se je obdolženi na ozemlju Republike Slovenije nahajal že od dne 26. 6. 2021, kar potrjujejo tudi zaseženi računi v vozilu, iz pregleda telefonov pa izhaja, da jih je uporabljal pri dogovarjanju z neznanimi sostorilci za izvršitev kaznivega dejanja, kar izhaja iz vsebine pogovorov, ki jih sodišče prve stopnje tudi povzema v razlogih napadene sodbe. S temi razlogi soglaša tudi pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

6. Sodišče prve stopnje je v napadeni sodbi navedlo tudi tehtne razloge o tem zakaj je obdolžencu odvzelo vozilo znamke BMW, saj so v vozilu bili spuščeni sedeži in je bilo prilagojeno za prevoz ljudi, obdolženi pa je v vozilu v ležečem položaju prevažal kar 15 nagnetenih tujcev. Prav zaradi navedenega sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da je bilo zaseženo vozilo predmet, s katerim je bilo izvršeno kaznivo dejanje, zato mu ga je utemeljeno odvzelo tako zaradi razlogov splošne varnosti in morale, kakor tudi zaradi bojazni, da bi obdolženi z istim vozilom kaznivo dejanje ponovil, v kolikor mu ne bi bilo zaseženo.

Res je kar navaja pritožba, da sodišče sme odvzeti zasežene predmete, v obravnavani zadevi pa se je sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno odločilo, da je obdolžencu odvzelo tako vozilo, kakor tudi mobilna telefona, saj je pravilno ugotovilo, da so navedeni predmeti bili uporabljeni pri storitvi kaznivega dejanja, odvzem predmetov pa zahteva tudi splošna varnost in moralni razlogi, na kar kaže sam način storitve dejanja, ki ga sodišče prve stopnje tudi povzema v razlogih napadene sodbe. Zato pritožba, ki trdi, da napadena sodba nima zadostnih razlogov o zasegu predmetov, ne more biti uspešna, saj trditve, da so na telefonu fotografije obdolženčeve družine, ne more omajati pravilne odločitve sodišča prve stopnje o odvzemu predmetov.

Prav tako ne more biti uspešen zagovornik, ko trdi, da je bilo obdolžencu neutemeljeno odvzeto vozilo, saj je sodišče prve stopnje tudi o tej odločitvi v napadeni sodbi navedlo ustrezne razloge ter pravilno ugotovilo, da je bilo vozilo prilagojeno za prevoz ljudi, v katerem je obdolženi prevažal kar 15 prebežnikov, kar pritrjuje tudi moralnim in varnostnim razlogom odvzema. Dejstvo, da je obdolženi kaznivo dejanje priznal in obžaloval, ter da bo v prihodnosti še uporabljal različne telefone in avtomobile, na kar posebej opozarja zagovornik, ne more spremeniti odločitve sodišča prve stopnje o odvzemu predmetov, za kar so po oceni pritožbenega sodišča podani tudi vsi zakonski pogoji, zato pritožba, ki trdi nasprotno, ni utemeljena.

Predmeti, ki jih je sodišče prve stopnje odvzelo, so namreč neposredno povezani s kaznivim dejanjem, saj bi v nasprotnem, če bi jih obdolženec obdržal, to predstavljalo posebno nevarnost, zaradi česa je predviden njihov odvzem. Bistvo odvzema predmetov je namreč ravno v odvzemu pravne upravičenosti do teh predmetov in onemogočanja dejanskega razpolaganja z njimi. Nevarnosti, da bi bili odvzeti predmeti ponovno uporabljeni za kaznivo dejanje, ni mogoče vezati na osebne okoliščine obdolženega in na priznanje dejanja, kot to zmotno meni zagovornik, saj odvzem predmetov ni kazen, ampak varnostni ukrep, katerega temelj je obdolženčeva nevarnost, katero je treba presojati širše, predvsem v luči begunske krize, s katero se človeštvo spopada na svetovni ravni.

Navedeno pa potrjuje, da je v obravnavanem primeru, navkljub drugačni oceni zagovornika, podana realna in konkretna stopnja nevarnosti, da bi bili zaseženi predmeti uporabljeni za storitev novega istovrstnega kaznivega dejanja, svojo odločitev pa je izreklo tudi ob upoštevanju sorazmernosti ukrepa. Zato so vsi pomisleki zagovornika v tej smeri neutemeljeni.

7. Zagovornik sicer uveljavlja tudi pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, vendar v pritožbi ne konkretizira katero kršitev iz člena 372 ZKP uveljavlja, niti to ni razvidno iz njene obrazložitve. Zgolj drugačno stališče pritožnika, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje, pa ne pomeni, da je to kršilo kazenski zakon, niti da je odločitev arbitrarna in sprejeta brez vsebinske obrazložitve.

8. Iz navedenih razlogov, in ker v pritožbi uveljavljane kršitve niso podane, pritožba pa niti v ostalem ne navaja nič takšnega, da bi lahko omajala odločitev sodišča prve stopnje, ki je v obravnavani zadevi dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, svojo odločitev pa tudi tehtno obrazložilo, je pritožbeno sodišče, ki kršitev iz člena 383/I ZKP ni ugotovilo, o pritožbi zagovornika odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

9. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, in sicer sodne takse (člen 95/IV ZKP), potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, bremenijo proračun (člen 97/I ZKP).