Appeal dismissed; settlement agreement binding; witness costs borne by applicant per settlement terms.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Court of Appeal dismissed the appeal against a first-instance decision confirming a settlement agreement regarding witness costs. The appellant argued that the court failed to require a security deposit for the witness and that the settlement was unreasonable, but the court found these claims unfounded. The court ruled that the settlement agreement is binding and that the appellant, having requested the witness, must bear the costs regardless of the deposit requirement.
Legislator headnote
AI generatedZakon o pravdnem postopku 1; 152. in 153. člen ZPP; A settlement agreement is binding and binding on the parties, and once agreed upon, each party bears their own costs as stipulated, rendering procedural arguments regarding witness deposits irrelevant to the final allocation of expenses.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
[JEDRO]
S sklenjeno sodno poravnavo je bilo med drugim določeno, da vsaka stranka krije svoje stroške. To pomeni, da mora vsaka stranka kriti tiste stroške, ki so stranki že nastali ali ki gredo po materialnem pravu njej v breme.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom Republiki Sloveniji, Ministrstvu za zunanje zadeve, odmerilo povračilo nadomestila plače za pričo A. A. v znesku 103,92 EUR in naložilo tožečima strankama, da nerazdelno nakažeta navedeni znesek na podračun Republike Slovenije.
2. Zoper sklep se pritožuje prvi tožnik B. B. in med drugim navaja, da A. A. ni bil nikoli zaslišan, saj je šlo za enostransko odločitev sodišča. Imenovani ni priča tožnikov, temveč nepristranska priča. Sodišče bi moralo zahtevati predujem za stroške prič, česar pa ni storilo, kar stranki ne bi smelo biti v škodo. V sodni poravnavi je določeno, da vsaka stranka krije svoje stroške, kar pomeni, da bi jih moralo sodišče razdeliti drugače.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. V obravnavani zadevi je bila dne 19. 8. 2021 sklenjena sodna poravnava (s katero je bilo v bistvenem dogovorjeno to, kar sta s tožbo zahtevala tožnika), med drugim pa je bilo določeno, da vsaka stranka krije svoje stroške. To pomeni, da mora vsaka stranka kriti tiste stroške, ki so stranki že nastali ali ki gredo po materialnem pravu njej v breme.
5. Stranka, ki predlaga zaslišanje priče, mora založiti predujem za stroške te priče, nato pa, če v postopku uspe, lahko te stroške terja od nasprotne stranke, sicer pa jih mora nositi sama (primerjaj 152. in 153. člen Zakona o pravdnem postopku 1 ). Pritožba ima prav, da bi moralo sodišče prve stopnje za stroške prič od strank pridobiti predujem, česar sicer ni storilo, vendar pa to v ničemer ne vpliva na pravilnost in zakonitost odločitve. Tudi, če bi sodišče pred povabilom prič pridobilo predujem za njihove stroške, bi bil rezultat za tožnika enak – on bi moral založiti predujem in glede na poravnavo bi moral nositi te stroške. Pritožbene navedbe, da A. A. ni bil priča tožnikov, niso resnične, saj sta zaslišanje te priče predlagala tožnika (prvi pripravljalni spis z dne 28. 9. 2018), zato bi moral skladno s 153. členom ZPP tudi predujem za zaslišanje te priče založiti tožnik.
6. Dejstvo, da priča ni bila zaslišana, na odločitev ne vpliva, saj so stroški nastali že s prihodom priče; da priča na sodišče ne bi prišla, ali da bi bila odmera kakorkoli napačna, pritožba obrazloženo ne zatrjuje.
7. Večkrat ponovljene navedbe, da naj bi bila sodna poravnava nerazumna, neizvršljiva itd., so popolnoma neutemeljene. Sodna poravnava je bila veljavno sklenjena in je postala pravnomočna ter zavezujoča, izpodbijati pa bi jo bilo mogoče le z zakonsko predvidenimi izrednimi pravnimi sredstvi. Zato vprašanja v zvezi z veljavnostjo in vsebino poravnave (razen glede razlage in uporabe določbe, da vsaka stranka krije svoje stroške), niso predmet tega pritožbenega postopka. Na drugi strani se pritožba sklicuje na določbe ZKP (pritožbeno sodišče zgolj ugiba, da ima s tem v mislih Zakon o kazenskem postopku), kar je očitno neutemeljeno, saj gre za civilni postopek, v katerem sodišče odloča po pravilih ZPP. Vprašanje, ali pritožba zadrži izvršitev sklepa ali ne, nima nikakršne zveze s tu izpodbijano odločitvijo (odmero pričnine) saj sodišče s tem sklepom (še) ne izvršuje svoje odločitve. Prav tako nimajo nikakršne zveze z izpodbijano odločitvijo in zato pritožbeno presojo (sicer nerazumljive) navedbe o »bizarnem« vodenju postopka, njegovi domnevni dolgotrajnosti, tožnikovo retorično spraševanje, zakaj je v poravnavi določeno, da se morata tožnika opravičiti, in glede odsotnosti klavzule izvršljivosti na sodni poravnavi.
8. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani niti izrecno uveljavljeni, niti uradoma upoštevni (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeni razlogi, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.
1 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.