Appeal dismissed; plaintiff must pay costs after withdrawing claim without defendant fulfilling obligation.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

[JEDRO]

Pravdni stroški so tisti stroški, ki so nastali v pravdi in zaradi nje. Pravdne stroške (svoje in stroške nasprotne stranke) je dolžan kriti tisti, ki je dal povod pravdi s kršitvijo subjektivnih pravic nasprotne stranke in je zato pravdo izgubil (prvi odstavek 154. člena ZPP). Zakon zato kot temeljno načelo za končno kritje in povrnitev pravdnih stroškov uveljavlja načelo odgovornosti za uspeh (načelo causae).

Izjema pri odločanju o pravdnih stroških je določena v prvem stavku prvega odstavka 158. člena ZPP, po katerem mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške. Izhodišče tega pravila je položaj, ko pride do ustavitve postopka na podlagi tožnikovega dispozitivnega procesnega dejanja umika ali delnega umika tožbe, po tem ko spozna, da s tožbo v pravdi ne bo uspel. Izjemo od tega pravila pa predstavlja položaj, ko tožnik umakne tožbo zato, ker je bila njena vložitev upravičena, toženec pa je izpolnil vtoževano obveznost. Zgolj v tem primeru prej navedeno pravilo v položaju umika tožbe ne velja, kar je določeno v drugem delu prvega odstavka 158. člena ZPP. Stroškovna odločitev v primeru umika tožbe je torej odvisna zgolj od tega ali je umik tožbe posledica toženčeve izpolnitve zahtevka ali ne.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe ustavilo postopek in odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 764,94 EUR.

2. Tožeča stranka je zoper takšno odločitev vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse zakonsko določene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišču posredovala vlogo, da skrčuje tožbeni zahtevek oziroma, da umika tožbeni zahtevek v 1. do 6. točki, vztraja pa na stroškovnem zahtevku v 7. točki tožbe. Navaja, da v konkretni zadevi ni prišlo do umika tožbe. Med umikom tožbe in skrčenjem zahtevka obstaja razlika, ki je sprejeta v pravni teoriji kot tudi v sodni praksi. V primeru umika tožbe mora sodišče o stroških odločiti vedno na podlagi določila prvega odstavka 158. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pri skrčenju tožbenega zahtevka pa je sprejeto stališče, da stroškovni zahtevek postane glavni zahtevek. V takšnem primeru mora sodišče odločiti o stroških kot o glavnem zahtevku. V obravnavani zadevi bi moralo sodišče ugotavljati, ali je bil zahtevek ob vložitvi tožbe utemeljen in ali sta nezmožnosti izpolnitve naknadno povzročili toženi stranki s svojim ravnanjem.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožeča stranka je v obravnavani zahtevi zahtevala zoper toženo stranko sodno varstvo zaradi odvzema posesti. S tožbenim zahtevkom je zahtevala ugotovitev, da sta ji toženi stranki odvzeli posest, da sta dolžni vzpostaviti prejšnje posestno stanje, da naj se jima v bodoče prepove posegati v njeno posest in da naj ji povrneta stroške postopka. Ker je predmet posestnega varstva prenehal obstajati, je tožeča stranka umaknila (glavni) tožbeni zahtevek, vztrajala pa je pri stranskem zahtevku na povrnitev stroškov postopka. Navedeno procesno dejanje po svoji vsebini predstavlja delni umik tožbe 1 . Objektivna posledica delnega umika tožbe je ustavitev postopka v umaknjenem delu (tretji odstavek 188. člena ZPP). Predmet odločanja sta tako ostala zgolj še stroškovna zahtevka vsake od pravdnih strank.

5. Pravdni stroški so tisti stroški, ki so nastali v pravdi in zaradi nje. Pravdne stroške (svoje in stroške nasprotne stranke) je dolžan kriti tisti, ki je dal povod pravdi s kršitvijo subjektivnih pravic nasprotne stranke in je zato pravdo izgubil (prvi odstavek 154. člena ZPP). Zakon zato kot temeljno načelo za končno kritje in povrnitev pravdnih stroškov uveljavlja načelo odgovornosti za uspeh (načelo causae). Z načelom krivde (cupae) pa zakon popravlja nepravične rešitve, do katerih bi pripeljalo načelo uspeha pri odločanju o končnem kritju in povrnitve pravdnih stroškov (156. člen ZPP).

6. Izjema od omenjenih načel pri odločanju o pravdnih stroških je določena v prvem stavku prvega odstavka 158. člena ZPP, po katerem mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške. Izhodišče tega pravila je položaj, ko pride do ustavitve postopka na podlagi tožnikovega dispozitivnega procesnega dejanja umika ali delnega umika tožbe, po tem ko spozna, da s tožbo v pravdi ne bo uspel. Izjemo od tega pravila 2 pa predstavlja položaj, ko tožnik umakne tožbo zato, ker je bila njena vložitev upravičena, toženec pa je izpolnil vtoževano obveznost. Zgolj v tem primeru prej navedeno pravilo v položaju umika tožbe ne velja, kar je določeno v drugem delu prvega odstavka 158. člena ZPP. Stroškovna odločitev v primeru umika tožbe je torej odvisna zgolj od tega ali je umik tožbe posledica toženčeve izpolnitve zahtevka ali ne. Za navedeno izjemo od izjeme pa v obravnavani zadevi ne gre. Tožeča stranka je zato skladno s pravilom v prvem stavku prvega odstavka 158. člena ZPP dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške. Glede na navedbe pritožbe pa je treba dodati, da če glavnega zahtevka ni več, ni mogoče razpravljati o njegovi utemeljenosti kot o predhodnem vprašanju, da bi sodišče odločilo o stroških postopka. 3

7. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno poudarilo, da tožeči stranki tudi sicer ne bi bilo mogoče priznati stroškov postopka, saj svojega stroškovnega zahtevka nikoli ni opredelila.

8. Glede na navedeno je pritožba tožeče stranke neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

9. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 Izraza „skrčenje tožbenega zahtevka“ zakon ne pozna.

2 Gre torej za izjemo od izjeme.

3 Nina Betetto v Lojze Ude et al., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 47.