Appeal dismissed; involuntary psychiatric hospitalization upheld due to severe risk to others and lack of less restrictive alternatives.

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. točka izreka) potrdi.

[JEDRO]

Glede na to, da je izvedenec podal mnenje, da druge oblike pomoči zaenkrat ne pridejo v poštev, saj udeleženec potrebuje štiriindvajset urni nadzor nad jemanjem terapije, terapevtski suport in eventualno nadaljnjo diagnostično obdelavo, kar je možno zgolj na oddelku pod posebnim nadzorom, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da navedenega ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, torej zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, ambulantnim zdravljenjem ali nadzorovano obravnavo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje udeležencu v celoti omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov (1. točka izreka) ter ga zadržalo na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike ... za obdobje dveh mesecev, torej najdlje do 27. 6. 2022 (2. točka izreka).

2. Proti drugi točki navedenega sklepa se je pritožil udeleženec in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep naslovnega sodišča spremeni tako, da čas zadržanja skrajša na dva tedna, torej najdlje do 11. 5. 2022, podrejeno pa sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi udeleženec navaja, da se zaveda, da mora redno jemati terapijo, navsezadnje je bil v psihiatrični bolnišnici prostovoljno. Ko so začeli zdravniki zavlačevati s sklicem konzilija, je imel dovolj in je soglasje preklical. Udeleženec meni, da bi se lahko normalno zdravil in funkcioniral v okviru nadzorovane obravnave, ki je bila prekinjena zaradi njegovega sprejema v bolnišnico. Dovolj dolgo je že v bolnišnici, terapija mu je gotovo že prijela, zato tako dolgega zdravljenja na oddelku pod posebnim nadzorom ne potrebuje. Prepričan je, da je čas bivanja do 11. 5. 2022 več kot primeren in bi daljše bivanje preveč poseglo v njegove osebnostne pravice, saj se je njegovo stanje že sedaj saniralo do mere, da ne ogroža nikogar. Poleg tega pa je pripravljen nadaljevati zdravljenje v okviru nadzorovane obravnave, torej v eni izmed milejših oblik zdravljenja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, predstavlja prisilni ukrep, ki močno posega ne le v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju URS), pač pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen URS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja (tretji odstavek 51. člena URS). 1 Dovoljen je zgolj v izjemnih primerih, ko so zanesljivo izkazane vse zakonske predpostavke iz prvega odstavka 39. člena zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr), ki določa, da je zdravljenje osebe na oddelku pod posebnim nadzorom in brez posebne privolitve dopustno, če (1) ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, (2) če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in (3) če navedenih vzrokov ter ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (zdravljenje v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, ambulantno zdravljenje, nadzorovana obravnava).

5. Izvedenec, ki je na podlagi vpogleda v zdravstveno dokumentacijo na naroku dne 27. 4. 2022 podal ustno mnenje, je navedel, da udeleženec s svojim vedenjem hudo ogroža zdravje in življenje drugih, saj verbalna agresija lahko preide v fizično agresijo, kot se je to v preteklosti že zgodilo, ob tem pa je povišano tveganje za heteroagresivna dejanja in ni izključeno načrtovanje heteroagresivnega vedenja. Ogrožanje je posledica hude duševne motnje, zaradi katere ima udeleženec hudo moteno presojo realnosti in ni sposoben obvladovati svojega ravnanja, ob trenutno povečani izkazani nanašalnosti na zdravnika je udeleženec reaktivno reagiral na informacijo glede namestitve v zavod. Udeleženec je nato po telefonu razlagal, da mora le še vzeti pištolo, potem pa bo vse uredil z zdravnikom na oddelku. Pritožbeno sodišče nima pomisleka, da je glede na podano izvedensko mnenje in dejanje udeleženca v preteklosti (umor zobozdravnice) podana prva predpostavka iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr, torej, da udeleženec v trenutni fazi bolezni ogroža življenje oziroma zdravje drugih. Ob upoštevanju diagnoze udeleženca, za katero je značilno, da bolnik do svoje psihopatologije ne kaže ustrezne kritičnosti (kar je v konkretnem primeru ugotovil izvedenec), je podatek, da udeleženec sam pri sebi, kot je izpovedal, zaznava jezo, upoštevaje, da je udeleženec že bil heteroagresiven in izjavo v povezavi s pridobitvijo pištole, vsekakor alarmanten in terja zaščitno ravnanje.

6. Navedeno ogrožanje je posledica duševne motnje udeleženca, katerega diagnoza se glasi: paranoidna shizofrenija F20.0 (druga predpostavka iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr). Glede na to, da je izvedenec podal mnenje, da druge oblike pomoči zaenkrat ne pridejo v poštev, saj udeleženec potrebuje štiriindvajset urni nadzor nad jemanjem terapije, terapevtski suport in eventualno nadaljnjo diagnostično obdelavo, kar je možno zgolj na oddelku pod posebnim nadzorom, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da navedenega ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, torej zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, ambulantnim zdravljenjem ali nadzorovano obravnavo (tretja predpostavka iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr). Sodišče prve stopnje je pri določitvi dolžine trajanja ukrepa pravilno sledilo mnenju izvedenca, ki je pojasnil, da je smiselno zadržanje na omenjenem oddelku za obdobje dveh mesecev. V tem času je možno ob ustrezni psihiatrični in medikamentozni terapiji pričakovati umiritev in delno izboljšanje psihičnega stanja.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedbi z zakonom predpisanega postopka, v katerem so bila po mnenju višjega sodišča pravilno in popolno ugotovljena tudi vsa za odločitev potrebna dejstva, torej pravilno zaključilo, da so pri udeležencu podani vsi zakonski pogoji za sprejem na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice.

8. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).

1 Sklep Vrhovnega sodišča republike Slovenije II Ips 111/2015 z dne 14. 5. 2015.