Appeal dismissed; court rejects claim for social security contributions as they were already borne by the plaintiff. The plaintiff failed to prove the contributions constituted new damage. The court upheld the first-instance decision based on the principle of full compensation. The plaintiff must bear their own appeal costs. The court found the plaintiff's argument regarding the nature of the claim unconvincing. The decision aligns with established case law on lost income compensation. The plaintiff's request for additional payment was not supported by evidence.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Načelo popolne odškodnine, na katero se sklicuje tožnica (ko navaja sodno prakso VSL I Cp 1702/2017 in VSRS II Ips 373/2014) pomeni, da sodišče oškodovancu prisodi odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja. Torej v primere odškodnine za izgubljeni dohodek ne manj od tistega, kar bi prejel, če bi lahko posloval - seveda pa tudi ne več. Prispevke bi torej tudi v primeru, da ne bi bilo škodnega dogodka, tožnica plačala od ugotovljenega zneska, ki predstavlja njen bruto dohodek in ji je bil tudi v celoti priznan s sodbo I P 178/2016.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da ji tožena stranka plača 878,87 EUR s pripadki iz naslova plačanih prispevkov, in (II.) odločilo, da bo o pravdnih stroških odločeno s posebnim sklepom.

2. Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da ji je dolžna tožena stranka plačati še 878,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2016, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnica graja odločitev sodišča, ki je nekritično sledilo izvedenskemu mnenju. Tožnica je upravičena do popolne odškodnine, kar pomeni, da bo njen premoženjski položaj enak kot bi bil, če nezgode ne bi bilo, temu bo zadoščeno le, če ji tožena stranka povrne tudi prispevke, ki se obračunavajo na podlagi Zakona o prispevkih za socialno varnost. Pri tem se sklicuje na sodni odločbi VSRS II Ips 373/2014 in VSL I Cp 1702/2017. Izvedenec in sodišče nista upoštevala, da gre za odškodnino in ne za delovno pravni zahtevek, zato je napačno uporabljeno materialno pravo. Tožnica je upravičena do povrnitve plačanih prispevkov, saj jih je morala plačevati sama, bolniško nadomestilo je prejemala šele od 31. delovnega dne dalje po nastopu bolniškega staleža. Ti prispevki so zato šli v njeno breme, zato gre za škodo, ki je nastala kot posledica škodnega dogodka. Kadar sodišče odloča o izgubljenem dohodku pri oškodovancu, ki prejema plačo, prizna tudi prispevke in davke. Če prisodi neto plačo, je zavarovalnica poleg te dolžna plačati FURS tudi davke in prispevke. Če pa prisodi bruto plačo, pa je od nje zavarovalnica dolžna odvesti davke in prispevke in jih plačati FURS, neto pa nakazati oškodovancu. Sodišče ne bi smelo drugače obravnavati tožnice samo zato, ker je bila samostojna podjetnica. Zavarovalnica bi bila zato dolžna povrniti tudi prispevke in sicer tožnici, ki jih je FURS plačala sama.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo ugotovitvam izvedenca. Iz sodbe I P 178/2016 z dne 31. 5. 2019 1 izhaja, da je izpad dohodkov tožnice do 30. 4. 2016 znašal 2.669,90 EUR. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja in kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, je to dohodek, ki bi ga tožnica prejela, če ne bi bilo škodnega dogodka. Izvedenec je pri izračunu upošteval povprečni mesečni prihodek v zadnjih treh mesecih pred nesrečo, od katerega je seveda tožnica morala odvajati davke in prispevke. To pomeni, da tudi v primeru, če ne bi bilo škodnega dogodka, tožnica ne bi ustvarila več. Zato seveda v situaciji, ko se je škodni dogodek zgodil, ne more dobiti več, kot bi dobila brez škodnega dogodka. Načelo popolne odškodnine, na katero se sklicuje tožnica (ko navaja sodno prakso VSL I Cp 1702/2017 in VSRS II Ips 373/2014) pomeni, da sodišče oškodovancu prisodi odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja. Torej v primere odškodnine za izgubljeni dohodek ne manj od tistega, kar bi prejel, če bi lahko posloval - seveda pa tudi ne več. Prispevke bi torej tudi v primeru, da ne bi bilo škodnega dogodka, tožnica plačala od ugotovljenega zneska, ki predstavlja njen bruto dohodek in ji je bil tudi v celoti priznan s sodbo I P 178/2016.

6. Odločitev sodišča prve stopnje se tako izkaže kot pravilna. Hkrati pa je tudi skladna s sodno prakso, na katero se sklicuje tožnica.

7. Ni jasno, kaj ima v mislih tožnica, ko navaja, da ne gre za delovnopravni, ampak za odškodninski spor, zato pritožbeno sodišče na to trditev ne odgovarja.

8. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

9. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške (154., 155. členu in 165. člen ZPP).

1 Ta je bil glede zneska 878,87 EUR delno razveljavljena, ta del pa je predmet odločanja v pravdi I P 36/2020 in tako tudi v tem pritožbenem postopku.