Appeal dismissed; higher court cannot override first instance court's refusal to suspend proceedings for alleged unconstitutionality.

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Vprašanje, ki si ga mora zastaviti pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo strankin predlog za prekinitev postopka zaradi domnevne protiustavnosti zakonske določbe, je, kakšen je obseg pritožbenega preizkusa. Ali mora višje sodišče samo pretehtati ponovno strankine argumente in argumente sodišča prve stopnje, ki ni prekinilo postopka? Odgovor je nikalen. Drugačna razlaga bi nedopustno posegla v avtoriteto in samostojnost prvostopnega sodišča, ki je pri uporabi prava vselej avtonomno. Pritožbeno sodišče svojih materialnopravnih videnj ne more vsiljevati, saj sodišče prve stopnje ni sprejelo kakršnekoli vsebinske odločitve.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke, ki je zahtevala prekinitev postopka zaradi vložitve zahteve za oceno ustavnosti določb ZPSVIKOB, 261. člena ZBan-1 in 96. člena ZUS.

2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge. Ponavlja dogodke v zvezi z rednimi ukrepi in odločbo Banke Slovenije z dne 17. 12. 2013. Zoper odločbo ni bilo možno vložiti pravnega sredstva. 261.e člen ZBan-1 onemogoča upnikom kvalificiranih obveznosti, da od banke zahtevajo povračilo škode. Tožniki so s tožbo zatrjevali, da je bila povzročena s tem škoda in posežena v njihovo lastninsko pravico in sodišče se o tem ne opredeli. Nato obširno navaja, zakaj meni, da je bila odločba Banke Slovenije nezakonita in neustavna. Opozarja na sodbo ESČP št. 49969/16 zadeva Pinter in ostali proti Sloveniji in povzema razloge iz te odločbe. Iz odločbe sledi, da ni bilo moč uveljavljati v RS pravnega sredstva proti odločbi Banke Slovenije. Sedaj pa je poteklo pet let od takrat in ZUS v 96. členu ne dovoli več obnove postopka in tožeča stranka s tem nima več te pravice. Opozarja tudi na to, da imetniki podrejenih obveznic ne morejo vložiti tožbe pred upravnim sodiščem in na odločbo I Up 6/2016. Meni, da je Ustavno sodišče v zadevi U-I-295/13 med drugim navedlo, da je vrednost tožnikovih obveznic nič in da pri odločbi Banke Slovenije ne gre za poseg v lastninsko pravico. Meni, da je ta člen v nasprotju z Ustavo. Opozarja na številne odločbe višjega sodišča, ki so že odločili, da je potrebno prekiniti postopke, v katerih kot toženi stranki nastopata Banka Slovenije in poslovna banka in sicer dokler ZPSVIKOB ne bo preizkušan.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma je treba pojasniti, da je iz spisa razvidno, da je tožnik med postopkom umrl in sedaj na tožeči stranki nastopajo dediči. Kar zadeva prvotoženo stranko, to je Banko Slovenije, pa je treba ugotoviti, da je sodišče najprej s sklepom z dne 19. 12. 2019 (list. št. 37) ugotovilo, da okrožno sodišče ni pristojno za odločanje o zahtevku zoper Banko Slovenije in se je pri tem sklicevalo na 45. člen ZPSVIKOB. Nato je sledila pritožba, ki je bila zaradi odločbe Ustavnega sodišča U-I-4/20 z dopisom Višjega sodišča v Ljubljani vrnjena sodišču prve stopnje, da odloči o prekinitvi (list. št. 52). Postopek je bil nato prekinjen z odločbo z dne 29. 5. 2020 (list. št. 53-54). Tako, da je sedaj postopek v fazi, ko je prekinjen proti prvotoženi stranki, proti drugotoženi stranki pa teče dalje.

6. V konkretnem primeru je pred pritožbenim sodiščem vprašanje, v kakšni meri lahko preizkuša sklep sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo predlog tožeče stranke, da prekine postopek zaradi zatrjevanja protiustavnosti treh zakonskih določb. Pritožnica želi, da višje sodišče samo pretehta te argumente. Sodna praksa je že podala odgovor na to vprašanje in sicer je odgovor, da višje sodišče ne more v tej fazi postopka tehtati strankinih argumentov in tudi ne na željo tožeče stranke postopka prekiniti in samo sprožiti vprašanja presoje ustavnosti pred Ustavnim sodiščem. Drugačna razlaga bi nedopustno posegla v avtoriteto in samostojnost prvostopnega sodišča, ki je pri uporabi prava vselej avtonomno. Pritožbeno sodišče ne more vsiljevati svojih materialnopravnih videnj, še zlasti ne, predno se je sodišče prve stopnje sploh spustilo v vsebinsko odločanje 1 .

7. Pač pa je pritožbeno sodišče presojalo sklep v pomenu, ali ima razloge, da zadošča pogojem, da ni podana smiselno zatrjevana 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče razloge ima, vendar se tožeča stranka z njimi ne strinja. To pa pomeni že pritožbeni razlog pravilne uporabe materialnega prava oziroma podanih argumentov sodišča prve stopnje o zatrjevani neskladnosti citiranih predpisov z Ustavo RS. Po spremembi tožbe se je zadeva šele dobro začela, pri čemer je zaradi ustavne odločbe U-I-4/20 celo delno zadeva že v presoji Ustavnega sodišča.

8. Na koncu je treba še ugotoviti, da je ravnanje sodišča prve stopnje, ko je izdalo o predlogu tožeče stranke poseben zavrnilni sklep, odveč. Ko sodišče prve stopnje meni, da je neutemeljen ugovor tožene stranke, da naj samo sproži preizkus določenih predpisov pred Ustavnim sodiščem, lahko na glavni obravnavi (v okviru materialnega vodstva pravde) poda izjavo, da tega ne bo storilo. Ustava v 156. členu določa, da če sodišče pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora postopek prekiniti in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem. A contrario: če sodišče pri odločanju meni, da zakon ni protiustaven oziroma, da ga je mogoče ustavno skladno razlagati, postopka ne prekine, temveč nadaljuje s sojenjem in razsodi. Zato je bila izdaja tega sklepa nepotrebna. Z izdanim sklepom je sicer strankama omogočilo, da se seznanita s pogledom sodišča na nekatere določbe citiranih predpisov, ki jih bo uporabilo pri sojenju in s tem, da so predpisi po stališču sodišča v skladu z Ustavo oziroma, da je že odgovor na vprašanja v drugih ustavnih odločbah. Vendar ni mogoče to, kar si želi pritožnik in sicer, da višje sodišče v tem trenutku pravde presoja pogled sodišča prve stopnje, saj bi s tem nedopustno poseglo v avtoriteto in samostojnost prvostopenjskega sodišča.

9. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP. Odločitev sodišča prve stopnje pa na 365. členu ZPP.

1 Primerjaj II Cp 814/2017 in II Cp 2111/2016.