Appeal dismissed in small value commercial dispute; court upheld first instance judgment on insufficient evidence.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Glede opustitve dolžnosti materialnega procesnega vodstva višje sodišče pojasnjuje, da to predstavlja relativno bistveno kršitev določb postopka, ki v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbi ni mogoče slediti niti v tem, da ji je bilo preprečeno izjaviti se o navedbah tožene stranke. V sporu majhne vrednosti lahko stranki poleg tožbe in odgovora na tožbo, vložita še vsaka eno pripravljalno vlogo (452. člen ZPP).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 3.149,66 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in tožeči stranki naložilo še povračilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka in višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavana zadeva predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti, saj vrednost spornega predmeta ne presega 4.000,00 EUR (495. člen ZPP). O pritožbi je zato odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP). Višje sodišče je v sporu majhne vrednosti vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Tožeča stranka je kot upravnik stavbe X. od tožene stranke zahtevala plačilo dolgovanih sredstev v rezervni sklad. Sodišče prve stopnje je njen zahtevek zavrnilo zaradi nezadostne trditvene podlage, ker ni ustrezno pojasnila kriterijev starosti stavbe in morebitne rekonstrukcije iz Pravilnika o merilih za določitev prispevka etažnega lastnika v rezervni sklad in najnižji vrednosti prispevka (v nadaljevanju: Pravilnik). Prav tako ni ustrezno pojasnila oziroma je prišla v nasprotje glede površine stavbe, saj je navedla, da iz Pogodbe o upravljanju izhaja skupna površina ca. 28.000 m2, relevantni podatki in razdelilniki pa se nanašajo zgolj na poslovne prostore na naslovu D. 158, glede katere pa ni navedla natančne površine.

7. Pritožba ne more uspeti z navedbami, da je sodišče opustilo dolžnost izvedbe materialnega procesnega vodstva in tožeči stranki ni omogočilo, da bi se pravočasno izjavila o ugovornih navedbah tožene stranke. Glede opustitve dolžnosti materialnega procesnega vodstva višje sodišče pojasnjuje, da to predstavlja relativno bistveno kršitev določb postopka, ki v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbi ni mogoče slediti niti v tem, da ji je bilo preprečeno izjaviti se o navedbah tožene stranke. V sporu majhne vrednosti lahko stranki poleg tožbe in odgovora na tožbo, vložita še vsaka eno pripravljalno vlogo (452. člen ZPP). Tožeči stranki je bil odgovor na dopolnitev tožbe vročen, nanj je odgovorila s pripravljalno vlogo (r. št. 36), na slednjo pa je odgovorila tudi tožena stranka. Zato ni jasno kako naj bi sodišče prve stopnje tožeči stranki preprečilo izjavljanje o navedbah tožene stranke.

8. Tožena stranka je že v odgovoru na dopolnitev tožbe tožečo stranko opozorila, da ni navedla vseh kriterijev za izračun prispevka v skladu s Pravilnikom ter na neskladnost podatkov o površini stavbe v obračunih (10.013 m2) in predloženih pogodbah o medsebojnih razmerjih ter upravljanju (28.186 m2). Nadalje je tudi opozorila na to, da tožeča stranka ni pojasnila od kje je dobila podatek o površini stavbe 10.013 m2 niti ni pojasnila od kod izhaja skupni mesečni znesek 2.002,60 EUR za „celotno stavbo X.“. Zato sodišču prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva ni bilo treba še posebej pozivati tožeče stranke, da dopolni trditveno podlago tožbe.

9. Na te ugovore tožeča stranka v nadaljnji vlogi ni ustrezno odgovorila. Kolikor je zahtevek utemeljila na določilih pogodbe o upravljanju in pogodbi o medsebojnih razmerjih 1 , tožeča stranka ni ustrezno pojasnila celotne površine stavbe. Zgolj sklicevanje, da se razdelilniki nanašajo na naslov D. 156 (ne pa tudi D. 158 ter garaže) in so površine, ki so podlaga za izračun ključa delitve različne, vsekakor pa manjše od 28.000 m2, za utemeljitev zahtevka seveda ne more zadostovati. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni navedla vseh kriterijev za določitev prispevka v rezervni sklad v skladu s Pravilnikom. Vseh podatkov, ki jih Pravilnik zahteva za določitev višine najnižjega prispevka, sodišče ni dolžno iskati samo ampak jih mora v okviru trditvenega bremena ponuditi tožeča stranka sama. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je zahtevek tožeče stranke po višini nesklepčen in ga je zato pravilno zavrnilo.

10. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbeni razlogi so neutemeljeni, višje sodišče pa tudi ni zaznalo nobenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

11. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

1 Ki določata izračun po formuli neto površina (enote) poslovnega prostora deljeno s celotno skupno površino poslovnih prostorov in drugi prostorov.