Administrative court dismisses appeal for free legal aid when prior decision on same matter exists.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Tožnik v tožbi ne zanika ugotovljene okoliščine, da je bilo o isti zadevi z odločbo tožene stranke že odločeno, temveč zgolj zatrjuje, da je bil oškodovan v letu 2016, ter da se ne strinja z izpodbijanim sklepom. Sodišče zato tožniku pojasnjuje, da v tem upravnem sporu izpodbija akt, ki je izključno procesne narave in je v tej zadevi bistveno le to, ali je bilo o isti zadevi že odločeno. Ker pa tožnik temu ne oporeka, so vse ostale tožbene navedbe za ta postopek nerelevantne.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika, vloženo dne 9. 8. 2021, za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da se je tožnik v prošnji za dodelitev BPP skliceval na zadevo Bpp 828/2018, ter da je prošnji priložil dopis, v katerem je pojasnil, da ni bil oškodovan v letu 2018, pač pa v letu 2016, ko je bil okraden, zato želi brezplačnega odvetnika, da bi vložil odškodninsko tožbo zaradi prevare in nategavščine. Tožena stranka je vpogledala v zadevo Bpp 828/2018 in ugotovila, da je bila tožnikova prošnja zavrnjena, ker mu je bila z odločbo Bpp 315/2018 z dne 22. 10. 2018 že dodeljena BPP v zvezi z odškodninskim zahtevkom, ki naj bi se nanašal na zlorabe nad tožnikom, ter da je bila za izvajanje BPP določena odvetnica, ki je toženi stranki sporočila, da vsebinsko zadeve ne more presoditi, ker ne razpolaga s podatki kdo in kdaj naj bi tožnika zlorabljal. Zato je tožena stranka tožnika s pozivom z dne 31. 8. 2021 pozvala, da prošnjo dopolni tako, da navede željeno obliko BPP ter opiše pravno zadevo, za katero želi prejeti BPP. Tožnik se je odzval z dopisom, v katerem je med drugim navedel, da so ga okradli, ko je junija 2018 odšel v psihiatrično bolnišnico A. Drži, da je tisto leto odšel k dodeljeni odvetnici, kateri naj bi rekel, da njega ni nihče oropal, in da je vse podatknjeno. Tožena stranka je po povedanem zaključila, da tožnik zaproša za dodelitev BPP za zadevo, o kateri je bilo že odločeno, in sicer je bila prošnja tožnika z odločbo Bpp 828/2018 z dne 28. 2. 2019 zavrnjena, zato je tožnikovo prošnjo na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgla.

3. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in vlaga tožbo, v kateri pojasnjuje, da se ne strinja z izpodbijanim sklepom. Trenutno je nezaposlen ter prejema denarno socialno pomoč. Pojasni, da mu je bila dodeljena odvetnica B. B., kateri je pojasnil, da je bil oškodovan v letu 2016, in ne v letu 2018. Sodišču smiselno predlaga, da njegovi tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi, ter da sodišče samo tožniku dodeli BPP.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala je upravni spis zadeve.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit iz razlogov, ki izhajajo iz izpodbijanega sklepa, zaradi česar se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje nanj (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

7. V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožena stranka utemeljeno zavrgla tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP za vložitev odškodninske tožbe, ker je bilo o tožnikovi prošnji že odločeno z odločbo tožene stranke Bpp 828/2018 z dne 28. 2. 2019.

8. Organ za BPP je tožnikovo prošnjo zavrgel na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ki določa, da organ najprej preizkusi zadevo in jo s sklepom zavrže, če se o isti zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

9. Sodišče ugotavlja, da tožnik v tožbi niti ne zanika ugotovljene okoliščine, da je bilo o isti zadevi z odločbo tožene stranke že odločeno, temveč zgolj zatrjuje, da je bil oškodovan v letu 2016, ter da se ne strinja z izpodbijanim sklepom. Sodišče zato tožniku pojasnjuje, da v tem upravnem sporu izpodbija akt, ki je izključno procesne narave in je v tej zadevi bistveno le to, ali je bilo o isti zadevi že odločeno. Ker pa tožnik temu ne oporeka, so vse ostale tožbene navedbe za ta postopek nerelevantne.

10. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov izpodbijani sklep tožene stranke pravilen, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

11. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v navedeni zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave, ker je štelo, da dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno.

12. Sodišče je na podlagi 2. alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 odločilo po sodnici posameznici.