Administrative court dismisses appeal against public disclosure of company identity for unqualified shareholding violation.

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Odredba je bila izdana družbi A. S.a.r.l. (in ne tožniku), ker je ta postala neupravičeni imetnik kvalificiranega deleža v družbi B d.d. S sporno četrto točko odredbe se tožena stranka obrača na neupravičenega imetnika kvalificiranega deleža, torej na družbo A. S.a.r.l., in odreja javno objavo družbine (in ne tožnikove) identitete ter kršitve.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila ugovor tožnika zoper 4. točko odredbe o odsvojitvi delnic št. 40102-56/2018-45 z dne 14. 6. 2019 (v nadaljevanju odredba o odsvojitvi delnic), s katero naj bi bil (po navedbah tožbe) tožnik opozorjen, da bo po pravnomočnosti odločitve na podlagi drugega odstavka 281. člena Zakona o zavarovalništvu (v nadaljevanju ZZavar-1) informacija o njegovi identiteti, skupaj s kršitvijo, javno objavljena na spletni strani tožene stranke. V obrazložitvi tožena stranka pojasni, da so navedbe ugovora pavšalne in da tožnik ni izkazal obstoja neupravičene škode, ki naj bi mu z objavo kršitve na spletnih straneh nastala. Nadalje še pojasni, da z objavo na spletni strani tožnik ne bo opredeljen kot storilec kaznivega dejanja, temveč bo objava vsebovala navedbo roka, v katerem mora družba A., Luxemburg odsvojiti določen delež delnic v družbi B. d.d. in predložiti poročilo o odsvojitvi.

2. Tožnik v tožbi vztraja na očitku nepravilnosti in nezakonitosti izpodbijane odločbe. Tožnik je edini "lastnik" neupravičenega imetnika delnic družbe B. d.d., to je družbe A. S.a.r.l. Tožnik ne ugovarja odločitvi tožene stranke, da mora družba odsvojiti presežek delnic zavarovalnice nad desetimi odstotki, ugovarja pa javni objavi, kot je določena v 4. točki odredbe o odsvojitvi delnic. S to objavo na spletni strani tožene stranke bo namreč opredeljen kot obsojen za storitev kaznivega dejanja, saj je takšna vsebina objave po drugem odstavku 281. člena ZZavar-1. Tožnik pa je še v času vložitve ugovora zoper odredbo o odsvojitvi delnic v Republiki Italiji veljal za nedolžnega, kar tudi dokazuje s potrdilom iz kazenske evidence. Objava identitete bi pomenila grob poseg v načelo nedolžnosti do pravnomočnosti sodbe.

3. Tožena stranka v svojem odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe. Objavo ukrepa nadzora ji nalaga drugi odstavek 281. člena ZZavar-1. Izjeme od objave člen določa v tretjem odstavku, vendar pa tožnik ni izkazal obstoja nobene od teh izjem. Tožnik zgolj pavšalno zatrjuje, da bi mu z objavo nastala nesorazmerna škoda, te trditve pa z ničemer ne dokaže. Predvsem pa se tožnik moti, da bi bila javna objava izvedena na način, da bi bil opredeljen kot storilec kaznivega dejanja. Odredba o odsvojitvi delnic ni bila izdana zaradi dejanj tožnika (torej zaradi domnevnega kaznivega dejanja), temveč zato, ker družba A. S.a.r.l. ni ravnala skladno z odločbo o odvzemu dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža z dne 9. 4 . 2019. Konkretno se družbi očita, da ni v roku enega meseca od odvzema dovoljenja bodisi vložila zahteve za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža bodisi prodala presežka delnic. Kršitev tako predstavlja ravnanje družbe in ne ravnanje tožnika.

K točki I izreka:

4. Tožba ni utemeljena.

5. Po določbi 447. člena ZZavar-1 sodišče izpodbijano odločbo preizkusi omejeno, in sicer zgolj v mejah tožbenega zahtevka in v mejah tožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti sodišče pazi le na bistvene kršitve določb Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

6. Tožbeni očitek izpodbijani odločbi je, da bi se z objavo identitete tožnika in kršitve javno objavilo dejstvo, da naj bi bil tožnik storilec kaznivega dejanja, in sicer navkljub temu, da je tožnik v času odločanja tožene stranke v evidencah Republike Italije veljal za nedolžnega. S tem naj bi se poseglo v načelo nedolžnosti do pravnomočne obsodbe, ki varuje tožnika. Vendar pa sodišče ugotavlja (in s tem pritrjuje navedbam tožene stranke), da s pravilno izvršitvijo 4. točke odredbe o odsvojitvi delnic do objave s takšno vsebino ne bo prišlo. Odredba je bila namreč izdana družbi A. S.a.r.l. (in ne tožniku), ker je ta postala neupravičeni imetnik kvalificiranega deleža v družbi B. d.d. S sporno četrto točko odredbe se tožena stranka obrača na neupravičenega imetnika kvalificiranega deleža, torej na družbo A. S.a.r.l., in odreja javno objavo družbine (in ne tožnikove) identitete ter kršitve. Kršitev pa je, kot pravilno opozarja tožena stranka, dejstvo, da družba A. S.a.r.l. ni ravnala skladno z navodili tožene stranke. Z izrazom kršitev v sporni četrti točki odredbe o odsvojitvi delnic torej ni zajeto morebitno kaznivo dejanje tožnika, posledično ta okoliščina ne bo predmet objave z vsebino, kot jo določa drugi odstavek 281. člena ZZavar-1, kot zmotno meni tožnik. Zato tudi do kršitve načela nedolžnosti do pravnomočne obsodbe s pravilno objavo ne more priti.

7. Ker je po povedanem, upoštevajoč meje preizkusa izpodbijane odločbe po 447. členu ZZavar-1, izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

8. Po določbi 448. člena ZZavar-1 je sodišče odločalo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

9. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.