Appeal court quashes first instance ruling for premature dismissal of interim order due to mixed monetary and non-monetary claims.

I. Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je prezrlo, da tožeča stranka predlaga izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne in nedenarne terjatve, zato je preuranjeno štelo, da tožnica ni izkazala subjektivnega elementa, ki je potreben za izdajo začasne odredbe.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je tožeča stranka zahtevala prepoved obremenitve in odtujitve nepremičnin, vpisanih v ZK z ID 007, in sicer parcele 009/5, 009/6 in 009/3 vse do 75 dni po pravnomočnosti pravdnega postopka in prepoved zaznambe v zemljiški knjigi. Zahtevala je tudi prepoved obremenitve in odtujitve avtomobila BMW, letnik 2006, ki stoji na parkirišču pred hišo, kjer živita pravdni stranki in v primeru kršitve plačilo 16.000,00 EUR ter pravdne stroške.

2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in dodatno kršitve temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Odločitev sodišča je protispisna, saj je v nasprotju z zatrjevanimi dejstvi tožeče stranke in predlaganimi dokazi. Sodišče se ukvarja zgolj z namenom odločanja o začasni odredbi in ne upošteva vsebine tožbenega zahtevka. Res mora poleg obstoja terjatve biti izkazana tudi subjektivna predpostavka za izdajo začasne odredbe. Vendar se mora sodišče najprej ukvarjati z verjetnostjo obstoja terjatve in nato šele ugotavljati druge predpostavke.

To izhaja iz 270. in 272. člena ZIZ. Sodišče bi moralo ugotoviti, da je tožnica ponudila zadovoljivo trditveno podlago in je predložila dokaze, da sta živela v zunajzakonski skupnosti že od leta 1997 dalje, da so se rodile tri hčerke in še sedaj vsi skupaj živijo na istem naslovu. Vse premoženje, ki je pridobljeno v tem času, je skupno in te določbe so kogentne narave. Velja zakonita domneva o polovici deleža na skupnem premoženju. Ta pridobitev je originarna. Sodišče bi moralo prepoznati, da tožnica zahteva zavarovanje v smeri, da se tožencu prepove razpolaganje s skupnim premoženjem, ne samo z njegovim.

Tožničin delež je najmanj ena polovica. Tožnica ne zahteva prepovedi razpolaganja samo s toženčevim premoženjem, ampak s skupnim. Zakonca upravljata in razpolagata s skupnim premoženjem skupno in sporazumno in zakonec ne more razpolagati s svojim nedoločenim deležem na skupnem premoženju. Že iz tega je izkazana nevarnost, da tožnica v primeru razpolaganja s strani toženca, ne bo mogla uveljavljati svoje lastninske pravice na tem premoženju in je sodno varstvo brez učinka. Tako pa bo v sklepu toženec dobil oporo, da prikriva in odtujuje skupno premoženje kot da gre za njegovo osebno premoženje.

Toženec skriva listine, ki so povezane s premoženjem in poskuša izbrisati sledi. Z razdorom darilnih pogodb, bi prišel do premoženja, ki mu ga je podaril oče; na tem premoženju pa sta zgradila novo stvar. Toženec ne želi, da v hiši prebivata hčerki in tožnici onemogoča uporabo skupnega premoženja in ji celo onemogoča parkiranje na njem. Glede premičnin v delavnici pa sodišče ne upošteva, da ima toženec tam s.p., zato se to premoženje razlikuje od premoženja podjetja. Sodišče spregleda navedbo tožnice glede avtomobila AUDI, katerega je bil uporabnik do 20. 5. 2020, lastnik pa od 20. 5. 2020 do 20. 5. 2020, kar je vse še v času trajanja skupnosti.

Ko je postal lastnik, ga je še isti dan prodal. Zato zahteva plačilo 25.250,00 EUR. Obroke pa je plačeval kot uporabnik in to iz skupnega premoženja. Onemogoča ji dostop do nove delavnice in skupnih premičnin, ki se tam nahajajo. Tožnica ni vedela, kdaj je tožnik odtujil čoln, zato tega dejstva ni mogla navesti. Premoženje je na njega in ga bo lahko odsvojil. Tako je ostala brez učinkovitega varstva, zato je kršena njena pravica po 33. členu Ustave in 1. členu Protokola EKČP. Zaradi prepovedi toženec ne more utrpeti nobene škode.

Navedla je, da je plovilo na skrivaj prodal, da ji onemogoča parkiranje in uporabo skupnega premoženja. Sodišče ni odgovorilo na njene navedbe. Tožnica ima tako denarno kot nedenarno terjatev, v zahtevku za ugotovitev lastninske pravice na predmetnih nepremičninah in izstavitve primerne listine ter vpis v zemljiško knjigo ter na plačilo denarja. Navajala je, da brez začasne odredbe je lahko njena terjatev precej onemogočena ali otežena. Sodišče pa ni odgovorilo na te njene navedbe. Izdalo je sklep v nasprotju s sodno prakso, na primer II Cp 1021/2014.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlaga zavrnitev. Trditve tožnice so le pavšalne in o tem ni predložila nobenega dokaza. Predlog za izdajo začasne odredbe je pomanjkljiv. V predlogu nima zahtevka za BMW. Njuna ekonomska skupnost je razpadla v začetku leta 2015. Toženec prebiva v hiši, ki je njegovo posebno premoženje in je vložil tožbo na izpraznitev te hiše in to proti tožnici, ne zoper hčere. Prereka tudi verjetnost terjatve tožeče stranke, saj ni šlo za skupna vlaganja. Vlaganja pa so bila po uveljavitvi SPZ-ja. Prereka tudi verjetnost terjatve za poslovni objekt. Avtomobil AUDI je bil nabavljen na leasing. Plovilo pa je pridobil po razpadu zakonske zveze in ga nato prodal. V skupno premoženje res sodi avtomobil BMW, ki je neregistriran in stoji pred hišo in tožnica ne zatrjuje, da bi ga toženec prodajal ali z njim drugače razpolagal.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je štelo, da je bila začasna odredba predlagana za zavarovanje denarne terjatve, in da tožnica ni uspela izkazati obstoja subjektivne nevarnosti, da toženec načrtno skriva, odtujuje in razpolaga s premoženjem, da bi s tem onemogočil ali otežil uveljavljanje denarnih terjatev iz naslova delitve skupnega premoženja. Zato se sodišče ni ukvarjalo s prvim pogojem iz 270. člena ZIZ, to je obstoj terjatve.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe (list. št. 6-8) med drugim navajala, da predlaga izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve (I predlog) in da gre za ustvarjanje skupnega premoženja, to je dveh parcel 007, 009/5 in 007 009/6 ter za povečanje vrednosti nepremičnin ID 007 009/3 v višini terjatve 500.000,00 EUR. Nato je pod točko II predloga zapisala, da je verjetnost terjatve oziroma zahtevka podala v navedbah v tožbi in se nanje sklicuje. Naprej je navajala, da je nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena oziroma otežena, če odredba ne bi bila izdana. Sklicevala se je na odtujitev avtomobila AUDI in na odtujitev plovila dolžine 7 metrov, vse brez vednosti predlagateljice. Sklicevala se je tudi na to, da ima tožena stranka dohodke od cca. 1.000,00 EUR do 1.300,00 EUR, da toženec predlagateljici onemogoča vstop v poslovni kompleks, kjer se nahajajo vredne premičnine in da skriva in odtujuje skupno premoženje. Res pa se je nato tožeča stranka sklicevala še na denarno terjatev v višini 250.000,00 EUR oziroma podredni zahtevek 350.000,00 EUR in na možnost, da bo toženec hišo, ki je napisana nanj, obremenil ali odtujil, kot je v preteklosti premoženje že odtujeval. Navajala je tudi dejstvo, da poskuša toženec pogodbo s svojim očetom razveljaviti. Onemogoča ji vstop v hišo in parkiranje. Nato je v izreku predloga za izdajo začasne odredbe tekst, da se toženi stranki prepove obremenitev in odtujitev nepremičnin (ID 007 009/5 in 009/6 in 009/3). V II točki predloga pa zahteva prepoved obremenitve in odtujitve z denarno kaznijo.

7. Iz tožbene podlage, na katero se tudi v predlogu sklicuje izhaja, da sta dve nepremičnini (009/5 in 009/6) v naravi stanovanjska hiša na naslovu ... in da je to skupno premoženje na podlagi vlaganj. Pred tem je navajala, kdaj je bila sklenjena zakonska zveza, da sta pravdni stranki dobili tri hčerke in kaj je ona prispevala. Nato je tudi zahtevek za vlaganja v povečano vrednost nepremičnine parcele 007 – 009/3 v znesku 500.000,00 EUR, kar je poslovni prostor. Pregled trditvene podlage za predlog za izdajo začasne odredbe tako pokaže, da se tožnica delno sklicuje na nedenarne terjatve (tako v tožbi kot v predlogu), delno pa na denarne terjatve (tako v tožbi kot v predlogu). V predlogu je tudi trdila, da je že odsvojen avtomobil AUDI, ki je bil po njenih trditvah nabavljen v času zakonske zveze in tudi prodan. Le avtomobil BMW stoji pred hišo in za to vozilo zahteva prepoved obremenitve in odtujitve.

8. Tako se izkaže, da ni mogoče pritrditi sklepu sodišča prve stopnje, da gre samo za predlagano začasno odredbo zaradi zavarovanja denarnega zahtevka oziroma terjatve iz naslova delitve skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje tudi ni obravnavalo same verjetnosti terjatve in ni se s tem ukvarjalo. Zato tudi sklep v tem delu nima razlogov.

9. Sklep ima le razloge o tem, da tožnica ni uspela izkazati obstoja subjektivne nevarnosti, to je, da toženec načrtno skriva, odtujuje in razpolaga s premoženjem, da bi s tem onemogočil ali otežil uveljavljanje denarne terjatve. Ker je sodišče štelo, da gre le za denarno terjatev je zavrnilo tožničine navedbe o tem, da bi z izdajo začasne odredbe za toženca ne nastale hujše posledice od tistih, ki bi brez izdaje nastale tožnici. Zato teh predpostavk niti ni presojalo.

10. Ker tožeča stranka uveljavlja denarne in nedenarne terjatve o verjetnosti obstoja terjatev, sklep pa še nima razlogov, je odločitev preuranjena. S pravilno uporabo materialnega prava bo treba izhajati iz uveljavljanja terjatev, oceniti zatrjevane nevarnosti in tudi ugotoviti, ali je podana subjektivna in objektivna nevarnost. Ni mogoče mimo dejstva, kar tudi toženec priznava v odgovoru na tožbo, da je odsvojil vozilo AUDI in tudi plovilo sedem metrov dolgo. Sodišče prve stopnje tudi ni pravilno presojalo dejstva, da je nepremičnina 007 001/3 poslovna stavba, a ima toženec s.p. in ne gre za premoženje gospodarske družbe. Zato ni izključeno, da bi šlo za terjatev iz skupnega premoženja.

11. Zaradi zmotne uporabe oziroma preuranjenega sklepanja o obstoju zakonskega dejanskega stanu iz 270. in 272. člena ZIZ, je bilo treba sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V nadaljevanju bo treba predlog za izdajo začasne odredbe ponovno presojati in pri tem upoštevati, da tožeča stranka uveljavlja denarno in nedenarno terjatev. Ker sodišče prve stopnje ni obravnavalo vseh elementov zakonskega dejanskega stanu, pritožbeno sodišče ne more samo prvič obravnavati teh elementov, kar je narekovalo razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 355. členom ZPP).

12. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.