Appeal dismissed; evidence request filed late in small claims procedure is inadmissible under ZPP.
Legislator summary
AI generatedThe appeal court rejected the appellant's request to have the first-instance judgment confirmed and upheld the lower court's ruling for payment. The appellant argued that the trial court improperly denied a late evidence request to verify the defendant's identity, claiming this violated procedural rules. The court ruled that the request was untimely under the Small Claims Procedure Act and constituted only a relative, not absolute, procedural violation. Consequently, the appeal was dismissed because the first-instance court correctly applied the strict timeline and scope limitations inherent to small claims proceedings.
Legislator headnote
AI generated451. člen ZPP; 458. člen ZPP: In small claims proceedings, evidence requests filed late in preparation are inadmissible unless they constitute a fundamental breach of procedure, and appeals are limited to fundamental breaches or misapplication of substantive law.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Pritožnik je dokazni predlog z zaslišanjem uslužbenca tožeče stranke podal šele v drugi pripravljalni vlogi, pri čemer je bil tudi ta dokazni predlog pomanjkljiv, brez navedbe imena in priimka uslužbenca. Dokazni predlog je zato pritožnik podal prepozno.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1.217,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 5. 2019 dalje do plačila ter ji povrniti stroške postopka.
2. Toženec v pritožbi navaja, da je odločitev sodišča nepravilna in nezakonita, ker je med postopkom nepravilno uporabilo določbe ZPP o dokaznih predlogih in izvajanju dokazov ter prekluziji strank, kar je posledično vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče ni zaslišalo uslužbenca tožene stranke, ki naj bi preveril istovetnost toženca, z njegovim zaslišanjem bi sodišče lahko odpravilo vprašanje istovetnosti osebe, ki je dejansko sklenila pogodbo s tožečo stranko. Dokazni predlog tožena stranka ni podala šele v drugi pripravljalni vlogi, temveč že v prvi pripravljalni vlogi z dne 10. 1. 2020, predvsem pa kot odgovor na navedbe tožeče stranke v njeni prvi pripravljalni vlogi oziroma šele, ko se je s trditveno podlago tožeče stranke seznanila. Toženec v zvezi s preveritvijo istovetnosti ponovno izpostavlja razhajanja v podatkih o dokumentih, s katerimi naj bi bila njegova istovetnost ugotovljena. V postopku niso bili izvedeni dokazi z zaslišanjem toženca, ki bi edini mogel pojasniti, ali gre za njegove podpise na listinah in kdo je bil dejanski plačnik predhodnih računov.
3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. V postopkih v sporu majhne vrednosti (442. do 458. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP) sta poudarjeni načeli pospešitve in ekonomičnosti postopka (450. člen ZPP). Zato veljajo omejitve pri navajanju dejstev in predlaganju dokazov ter vlaganju vlog (451. do 453. člen ZPP), lahko je omejen obseg dokazovanja (450. člen ZPP) in obrazložitve (tretji odstavek 457. člena ZPP). Omejitve so tudi pri uveljavljanju pritožbenih razlogov, in sicer se sme sodbe v postopku v sporih majhne vrednosti izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne morejo pa se izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali relativnih bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 338. člena ZPP (prvi odstavek 458. člena ZPP).
6. Sodišče prve stopnje je navedene določbe ZPP v celoti in pravilno upoštevalo. Pri sojenju ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, materialno pravo pa je tudi pravilno uporabilo.
7. Iz dejanskih ugotovitev sodbe izhaja, da sta pravdni stranki v letu 2016 in 2017 sklenili dve naročniški pogodbi za elektronske komunikacijske storitve in dve pogodbi o zagotovitvi posebne ugodnosti. Toženec je bil podpisnik teh pogodb in je prejete račune delno poravnal. Naročniški razmerji sta bili dne 21. 3. 2019 predčasno prekinjeni, ker toženec svojih obveznosti ni več poravnaval. Navedenih dejanskih ugotovitev s pritožbo ne more več izpodbijati. Tožeča stranka zahteva plačilo stroškov izklopa storitve in prekinitve pogodbe ter preostalih obrokov v zvezi z zagotovijo posebne ugodnosti za uporabo terminalske opreme.
8. Neutemeljen je pritožbeni očitek o storjenih bistvenih kršitvah določil pravdnega postopka, ker da sodišče prve stopnje ni ugodilo dokaznemu predlogu pritožnika o zaslišanju uslužbenca tožeče stranke, ki naj bi preveril istovetnost toženca. Pritožba se sklicuje na nepravilno uporabo določb ZPP o dokaznih predlogih, kar sicer pomeni relativno kršitev določb pravdnega postopka (213. člen v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP), vendar lahko ta kršitev v določenih primerih preraste v absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V obravnavanem primeru je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da je ta dokazni predlog pritožnik podal prepozno (šele v pripravljalni vlogi z dne 10.1.2020, ki je druga pripravljalna vloga po vložitvi ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine) glede na določbo 451. člena ZPP in ob upoštevanju sodne prakse v primerih vlaganja predlogov za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Pritožnik je bil namreč po vložitvi dopolnitve tožbe izrecno opozorjen (list. št. 92), da mora v prvi vlogi po prejemu dopolnitve tožbe navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze, z nadaljnjo vlogo pa lahko le odgovori na navedbe tožeče stranke, vse ob smiselni uporabi določb 451. in 452. člena ZPP. Pritožnik pa je dokazni predlog z zaslišanjem uslužbenca tožeče stranke, podal šele v nadaljnji (drugi) pripravljalni vlogi, pri čemer je tudi ta dokazni predlog pomanjkljiv (brez navedbe imena in priimka uslužbenca). Pritožnika sodišče ni zaslišalo, saj je po podatkih spisa neznanega bivališča v tujini, zato mu je bil postavljen začasni zastopnik, ki tudi ni sporočil sodišču popolnega naslova njegovega dejanskega bivališča. Zatrjevanih postopkovnih kršitev zato pritožbeno sodišče ni našlo, materialno pravo pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo.
9. Ker niso podani niti uveljavljani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter sodbo potrdilo (353. člen ZPP).