Supreme Court rejects review request as worker's waiver of overtime claims via receipt notice lacks legal significance in this case.

Predlog se zavrne.

[JEDRO]

Predlagani vprašanji merita na neveljavnost izjave, ker ne gre za dvostranski sporazum. Ker ne gre za vprašanji, ki bi bili pravno pomembni v tem postopku, se predlog zavrne.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo 2.511,08 EUR za delo preko polnega delovnega časa (nadurnega dela) v obdobju od marca 2013 do marca 2016. Kar je tožnik iz tega naslova zahteval več, je zavrnilo. Ugotovilo je, da toženka po koncu posameznega referenčnega obdobja opravljenih delovnih ur ni izravnala in presežka, ki predstavlja nadure, ni plačala v celoti. Glede izjave, s katero naj bi tožnik potrdil, da so med njim in delodajalcem poravnane vse obveznosti, je zavzelo stališče, da ne pomeni odpovedi zahtevku iz naslova opravljenih nadur.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek iz naslova nadur v celoti zavrnilo. Postavilo se je na stališče, da se je tožnik z izjavo, da so vse zapadle obveznosti tožene stranke do njega poravnane in da med njima ni odprtih terjatev, odpovedal terjatvi iz naslova morebitnih nadur. Sklicevalo se je na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019, kjer je zavzeto stališče, da se delavec lahko odpove že zapadlim terjatvam iz delovnega razmerja.

3. Tožnik predlaga, da vrhovno sodišče dopusti revizijo glede vprašanj:

- ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je, sklicujoč se na odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019, zavzelo stališče, da se je delavec veljavno odpovedal terjatvam iz delovnega razmerja tako, da je podpisal obvestilo o prejemu regresa, ki po svoji naravi ne predstavlja dvostranskega sporazuma,

- ali je dolg iz delovnega razmerja izjemoma mogoče odpustiti le z enostransko izjavo delavca, torej mimo določbe 319. člena OZ, ki zahteva sporazum upnika in dolžnika.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Sodišče po prvem odstavku 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. V predlogu za dopustitev revizije mora stranka natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče druge stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse (četrti odstavek 367. b člena ZPP).

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da pogoji iz 367.a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni, ker v zvezi s presojo, da se je veljavno odpovedal terjatvam iz delovnega razmerja, ki je sicer lahko vprašljiva, tožnik izpostavlja le vprašanji o veljavnosti izjave, če o tem ni sprejet dvostranski sporazum, kar pa v tej zadevi ni pravno pomembno. Zato je na podlagi drugega odstavka 367. c člena ZPP predlog zavrnilo.

7. Odločitev je bila sprejeta soglasno.