Appeal dismissed; subjective claims of unfair trial in Serbia do not block extradition under treaty and ZKP.
Legislator summary
AI generatedThe appeal against the High Court of Maribor's decision to extradite the defendant to Serbia was rejected as unfounded. The defendant argued that his rights were violated during the prior criminal proceedings in Serbia and that he would face discrimination and unfair treatment upon return. The court held that subjective dissatisfaction with the evidence presented or personal opinions regarding the fairness of the foreign trial do not constitute legal grounds to refuse extradition when all statutory conditions are met.
Legislator headnote
AI generatedArticle 7 of the Extradition Agreement between Slovenia and Serbia; Article 522 of the Criminal Procedure Act: Subjective claims of procedural violations in the requesting state or concerns about future treatment do not justify refusal of extradition if legal requirements are satisfied.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba zagovornika zahtevane osebe A. A. se kot neutemeljena zavrne.
[JEDRO]
Nestrinjanje s tem, katere dokaze je sodišče izvedlo v pravnomočno končanem kazenskem postopku in subjektivna ocena zahtevane osebe, da v njem ni bila enakopravno obravnavana, niso razlogi, ki bi slovenskim pravosodnim organom narekovali zavrnitev izročitve zahtevane osebe Republiki Srbiji.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom I Ks 11821/2022 z dne 11. 4. 2022 na podlagi mednarodne tiralice Osnovnega sodišča v Šabcu, Republika Srbija, št. I K 179/21 z dne 22. 9. 2021, in 528. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) sklenilo, da so skladno z določbami 7. člena Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o izročitvi (v nadaljevanju Pogodba) ter določbami 522. člena ZKP izpolnjeni zakonski pogoji za izročitev A. A., uradno prijavljenega na naslovu X, organom Republike Srbije.
2. Zoper sklep se je pritožil zagovornik zahtevane osebe. V pritožbi navaja, da so bile zahtevani osebi v kazenskem postopku v Republiki Srbiji kršene procesne pravice in mu ni bilo omogočeno pošteno sojenje, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da napadeni sklep razveljavi in izročitve zahtevane osebe organom Republike Srbije ne dopusti.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Zoper A. A. je sodišče v Republiki Srbiji 22. 9. 2021 izdalo mednarodno tiralico zaradi prestajanja zaporne kazni, ki mu je bila izrečena s pravnomočno sodbo Višjega sodišča v Šabcu 24. 2. 2021 pod opr. št. 2K 6/20, s katero mu je bila izrečena enotna kazen dvanajst let zapora zaradi storitve nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na otroka iz prvega odstavka 180. člena v zvezi z 61. členom Kazenskega zakonika Republike Srbije, nadaljevanega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti iz drugega v zvezi s prvim odstavkom 183. člena v zvezi z 61. členom ter nadaljevanega kaznivega dejanja prikazovanja, pridobivanja in posesti pornografskega materiala in izkoriščanja mladoletne osebe za pornografijo iz drugega odstavka 185. člena v zvezi z 61. členom tega zakona. Napadeni sklep temelji na ugotovitvi, da so podani vsi pogoji za izročitev A. A. organom Republike Srbije, kar je v razlogih sklepa podrobno obrazloženo.
5. Pritožba navaja, da se ponovno, kot doslej v postopku, sklicuje na diskriminacijski odnos srbskih pravosodnih organov pri obravnavanju zahtevane osebe, ki so mu bile kot obdolžencu v kazenskem postopku kršene procesne pravice, ki jih zagotavlja Evropska konvencija o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), kar sedaj v postopku obravnava Ustavno sodišče Republike Srbije pod opr. št. UŽ-10570/2021. Meni, da je podana verjetnost, da bi bil A. A. po izročitvi Republiki Srbiji ponovno deležen ravnanja v nasprotju s pravicami, ki jih zagotavlja EKČP, „zlasti glede pravic iz 3. člena v zvezi s 6. členom tč. 4d cit. konvencije, pri čemer nastaja uočena konkurenca med pravicami do poštenega sojenja, zakonske upravičenosti do odvzema svobode in izročitve ter pravicami, vezanimi na prestajanje izrečene prostostne kazni“. Po oceni pritožbe torej ne gre izključiti nadaljevanja kršitve pravic zahtevani osebi in nehumanega ravnanja organov v Republiki Srbiji, potem ko bi jim jo izročili, navaja pa še, da je treba upoštevati, da v Republiki Srbiji ni zaznati odziva v razvoju pravnih standardov prestajanja zaporne kazni, ki jih zagotavlja Evropsko sodišče za človekove pravice in navedena Konvencija.
6. Pritožba ne pojasni, katere kršitve procesnih pravic naj bi bile podane v postopku pred sodiščem v Republiki Srbiji, zaradi katerih zahtevane osebe ne bi bilo dovoljeno izročiti, pa tudi ne svojih pomislekov glede prestajanja zaporne kazni. Iz prejšnjih navedb A. A. je razvidno, da je navajal, da mu v sodnem postopku ni bilo omogočeno izvajanje dokazov v njegovo korist in da so imeli državni organi do njega diskriminacijski odnos. Navedeno trditev je presodilo že sodišče prve stopnje in pravilno odgovorilo, da ni mogoče ugotoviti, da so bile zahtevani osebi v postopku v Republiki Srbiji kršene njegove procesne pravice, saj se je kazenskega postopka udeleževal in je imel v postopku zagovornika, pojasnilo pa je tudi, da tudi niso podani nobeni pogoji iz ZKP ali navedene Pogodbe, zaradi katerih zahtevane osebe ne bi bilo dovoljeno izročiti Republiki Srbiji. Nestrinjanje s tem, katere dokaze je sodišče izvedlo v pravnomočno končanem kazenskem postopku in subjektivna ocena zahtevane osebe, da v njem ni bila enakopravno obravnavana, niso razlogi, ki bi slovenskim pravosodnim organom narekovali zavrnitev izročitve zahtevane osebe Republiki Srbiji.
7. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče o pritožbi odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).