Appeal dismissed; Supreme Court upholds mandatory lawyer representation in extraordinary proceedings despite constitutional claims.

Pritožba prvega nasprotnega udeleženca se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Ustavno sodišče RS je določbo tretjega odstavka 86. člena ZPP, ki določa, da lahko v postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, z vidika morebitne neskladnosti s prvim in drugim odstavkom 14. člena, 22., 23. in 25. členom Ustave RS že presojalo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 4. 1. 2022 zavrglo tožbo za razveljavitev sodne poravnave prvega nasprotnega udeleženca z dne 28. 12. 2021 zoper sodno poravnavo opr. št. III N 116/2020 Okrožnega sodišča v Celju z dne 20. 12. 2021.

2. Prvi nasprotni udeleženec v pritožbi ni opredelil pritožbenih razlogov v smislu prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s členom 366 ZPP in 42 ZNP-1. Predlagal je, da se pritožbi ugodi in njegova tožba vsebinsko presoja ter sodna poravnava razveljavi.

V pritožbi je navajal, da je izpodbijano sodno poravnavo podpisal iz strahu zaradi groženj predlagateljice ter njene in njegove pooblaščenke, da bo preživnina, če sodne poravnave ne bo podpisal, znašala 500,00 EUR in ne 220,00 EUR. Sam prejema plačo v višini 800,00 EUR in preživlja nezaposleno partnerko in 11-mesečno hči. Meni, da je glede na 6. člen Evropske konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP) in 23. člen Ustave RS, ki dajeta vsakemu pravico, da se brani sam ali z zastopnikom po svoji lastni izbiri, vlagatelj pravnih sredstev lahko vsak in vložitev le-teh ne more biti pogojevana z opravljenim pravniškim državnim izpitom. Ustava RS v 25. členu zagotavlja vsakemu tudi pravico do pritožbe oziroma pravnega sredstva ter ta pravica, kot temeljna pravica, ne sme biti omejevana. S tem, ko je bila pritožniku omejena vložitev pravnega sredstva z opravitvijo pravniškega državnega izpita, mu je bila kršena tudi osnovna pravica iz EKČP do obrambe in uveljavljanja pravic ter pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS ter pravica do enakosti pred zakonom, kot jo določa 14. člen Ustave RS. Tudi iz sodbe I Ips 48832/2014 VS RS z dne 31. 7. 2020 izhaja, da je to odločalo ne glede na to, če ima vložnik opravljen pravniški državni izpit. Ob sklenitvi sodne poravnave tudi pooblaščenka pritožnika ni delovala v skladu z njegovi interesi in pravicami. Sodnica pa ni upoštevala, da je prava neuka stranka. Ustavno načelo enakega varstva pravic, ki določa tudi pravno pomoč sodišča prava nevešči stranki, izhaja iz 22. člena Ustave RS. Pred sodiščem je enakopraven le tisti, ki pozna svoje pravice, ki je z njimi seznanjen. Zato tudi dolžnost sodišča nuditi pravno pomoč prava nevešči stranki, ne pomeni le pravne pomoči glede procesnih pravic, ampak da sodišče stranko pouči tudi o omejitvah glede navajanja novih dejstev in predlaganja dokazov. Glede na sodno prakso, pritožnikovo premoženjsko stanje, starost in potrebe mladoletnega otroka je sicer zanj pripravljen plačevati 80,00 EUR mesečne preživnine, ki pa bi se s starostjo in potrebami otroka z leti poviševala. Tožnik je zato predlagal, da pritožbeno sodišče upošteva 14., 23. in 25. člen Ustave ter 13. in 17. člen EKČP in 3. člen Zakona o sodiščih ter da je Ustava RS nad zakoni in da sodno poravnavo, ki jo je pritožnik sklenil v strahu zaradi groženj vseh prisotnih, razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po določbi tretjega in četrtega odstavka 86. člena ZPP lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, izjemoma pa lahko nastopa tudi sama, če izkaže, da ima opravljen pravniški državni izpit. Sodišče prve stopnje je tožbo pritožnika za razveljavitev sodne poravnave, kot izredno pravno sredstvo, da ga je tožnik vložil zoper sklenjeno sodno poravnavo, zavrglo kot nedovoljeno na podlagi določbe prvega odstavka 91. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1. Navedena določba namreč nalaga zavrženje izrednega pravnega sredstva, vloženega po stranki sami ali njenem zakonitem zastopniku, če ta ne izkaže izpolnitve pogojev iz četrtega odstavka 86. člena ZPP, torej da ima opravljen pravniški državni izpit. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da pritožnik ob vložitvi tožbe za razveljavitev sodne poravnave, ki jo je vložil sam, tega, da ima opravljen pravniški državni izpit, ni izkazal.

5. Pritožbeni očitki pritožnika zatrjujejo nasprotnost zakonskih določb ZPP v zvezi z ureditvijo instituta obveznega zastopanja po kvalificiranem pooblaščencu v (ne)pravdnih postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi s pritožbeno izpostavljenimi ustavnimi in konvencijskimi pravicami ter dolžnostjo sodišča, da te pravice upošteva.

6. Ustavno sodišče RS je določbo tretjega odstavka 86. člena ZPP, ki določa, da lahko v postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, z vidika morebitne neskladnosti s prvim in drugim odstavkom 14. člena, 22., 23. in 25. členom Ustave RS že presojalo. V odločbah U-I-137/00, U-I-69/07-9 in U-I-277/09 je pojasnilo, da Ustava RS o izrednih pravnih sredstvih v pravdnem postopku ne govori. Zato pa pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS ne zajemata tudi pravice do izrednih pravnih sredstev (takšna je tudi tožba za razveljavitev sodne poravnave). Obsežno pa je tudi obrazložilo, zakaj navedena zakonska določba ni v nasprotju s 14. in 22. členom Ustave RS in zakaj lahko država dostop do sodišča pogojuje tudi z obveznim zastopanjem po odvetniku. Zaradi takšne presoje Ustavnega sodišča RS in njegovih razlogovanj, ki jih pritožbeno sodišče sprejema in ob presoji katerih je bila presojana tudi morebitna kršitev konvencijskih pravic, varstvo katerih te ustavne pravice tudi zajemajo in zagotavljajo, se pritožbenemu sodišču v zvezi s pritožbenimi očitki niso porodili nobeni pomisleki v ustavno in konvencijsko neskladnost pritožbeno izpostavljene zakonske določbe. Zato se drugačni pritožbeni očitki izkažejo kot neutemeljeni.

7. V pritožbi izpostavljena sodba Vrhovnega sodišča RS je bila izdana v kazenskem postopku, kjer se določbe ZPP ne uporabljajo 1 . Zato pa sklicevanje pritožnika na takšno odločbo v predmetnem postopku ni pravno upoštevno.

8. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s členom 366 ZPP in 42. člen ZNP-1), je pritožbeno sodišče pritožbo pritožnika zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

1 v teh postopkih se uporabljajo določila Zakona o kazenskem postopku