Appeal dismissed; individual judge correctly ruled on property claim under 40k limit; bus driver's actual work time includes waiting periods.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka sama krije svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

S postavljenim tožbenim zahtevkom za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje za obdobje od decembra 2014 do januar 2019, ki so bili konkretizirani po višini v mesečnih zneskih, je tožnik uveljavljal terjatev, jasno izraženo v denarju. Tako oblikovan tožbeni zahtevek je po svoji vsebini premoženjskopravne narave. Ker ni presegal vrednosti 40.000,00 EUR, je v skladu z navedenima določbama ZDSS-1 o njem na prvi stopnji pravilno odločil sodnik posameznik.

Za dejanski delovni čas, prebit na delu voznika avtobusa, se v smislu Sklepa o določitvi delovnih mest v eksploataciji gozdov in delovnih mest voznikov, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem, in o stopnji povečanja šteje čas, ko delavec dejansko opravlja delo voznika, to pa vključuje tudi čas, ko stoji pred semaforjem, čaka na parkirišču zaradi uskladitve vožnje z voznim redom, pripravlja in pospravlja vozilo, ipd., in ne zgolj čas vožnje.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je postopek ustavilo v delu, kjer je tožnik od toženke zahteval obračun in plačilo prispevkov za poklicno zavarovanja na tožnikov osebni račun pri Kapitalski družbi d. d. v Sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja v mesečnih zneskih navedenih v I. točki izreka sodbe. Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku na njegov račun pri KAD za obdobje od decembra 2014 do januar 2019 plačati prispevke za poklicno zavarovanje v zneskih, navedenih v II. točki izreka. V III. točki izreka je odločilo še, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati stroške postopka v znesku 387,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper II. in III. točko izreka vlaga pritožbo toženka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo v II. in III. točki izreka razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev pravil postopka, ker je bilo sodišče nepravilno sestavljeno in je o sporu odločal sodnik posameznik brez sodnikov porotnikov. Ker v konkretnem primeru zahtevek ni zgolj premoženjskopravni, temveč se je presojala tudi pravica tožnika do poklicnega zavarovanja, bi moralo sodišče skladno z določilom 14. člena ZDSS-1 o sporu odločati v senatu. S tem, ko je bila sama sestava sodišča prve stopnje pri odločanju o tožbenem zahtevku napačna, je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. To samo po sebi narekuje odpravo prvostopenjske sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje. Dodatno je toženka še izpostavila, da delovno sodišče ni bilo stvarno pristojno za odločanje o sporu. Skladno z določilom 7. člena ZDSS-1 je v primeru spora o pravici do in poklicnega zavarovanja za odločanje v sporu pristojen socialni oddelek sodišča. Navaja še, da je v odgovoru na tožbo pojasnila in predstavila podatke, iz katerih je bilo jasno razvidno, da tožnik ne izpolnjuje pogoja "80 %" delovnega časa na delovnem mestu, za katerega se je ob uveljavitvi ZPIZ-1 štela zavarovalna doba s povečanjem. V zvezi s tem se sklicuje na sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 345/2018 in 353/2017. V ta namen je toženka predlagala postavitev izvedenca, sodišče dokaza ni izvedlo, s čimer je storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, posledično pa je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti ne tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, in da je pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je sodišče nepravilno sestavljeno. V delovnih in socialnih sporih odloča sodišče prve stopnje v senatu, razen če zakon določa, da odloča sodnik posameznik (prvi odstavek 14. člena ZDSS-1). Sodnik posameznik odloča v individualnih delovnih in socialnih sporih o premoženjskopravnih zahtevkih, če vrednost spornega predmeta ne presega 40.000,00 EUR (drugi odstavek 14. člena ZDSS-1), ne glede na vrednost spornega predmeta pa v zadevah, taksativno naštetih v tretjem odstavku tega člena. S postavljenim tožbenim zahtevkom za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje za obdobje od decembra 2014 do januar 2019, ki so bili konkretizirani po višini v mesečnih zneskih, je tožnik uveljavljal terjatev, jasno izraženo v denarju. Tako oblikovan tožbeni zahtevek je po svoji vsebini premoženjskopravne narave. Ker ni presegal vrednosti 40.000,00 EUR, je v skladu z navedenima določbama ZDSS-1 o njem na prvi stopnji pravilno odločil sodnik posameznik.

6. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor stvarne nepristojnosti. V skladu z drugim odstavkom 19. člena ZPP mora tožena stranka podati ugovor stvarne nepristojnosti najkasneje v odgovoru na tožbo. Toženka je ta ugovor prvič podala šele v pritožbi, torej prepozno.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnik že na podlagi prehodne določbe 413. člena ZPIZ-2 tudi po 1. 1. 2013 upravičen do plačila prispevkov za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, saj je bil že pred tem dnem vključen v zavarovanje in so bili zanj plačani prispevki. Tožena stranka je za tožnika do 31. 12. 2012 plačevala prispevke za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, kar po ugotovitvah sodišča prve stopnje izhaja iz potrdila Kapitalske družbe pokojninskega in invalidskega zavarovanja d. d. (KAD) z dne 27. 8. 2019, s 1. 1. 2013 pa je prenehala s plačevanjem prispevkov za poklicno zavarovanje. Toženka tej presoji v pritožbi niti ne oporeka, ampak se zavzema za upoštevanje dejanskega delovnega časa na delovnem mestu, za katerega se je ob uveljavitvi ZPIZ-1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Te toženkine navedbe, ki niti niso bistvene za odločitev, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje.

8. Sklep o določitvi delovnih mest v eksploataciji gozdov in delovnih mest voznikov, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem, in o stopnji povečanja (Ur. l. SRS, št. 19/1975; v nadaljevanju: Sklep) je določil, da se za delovna mesta, na katerih je delo posebno težko in zdravju škodljivo, v smislu določb 220. člena Statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v RS, štejejo tudi delovna mesta voznikov avtobusov v medkrajevnem, mestnem in primestnem prometu; na teh delovnih mestih se zavarovalna doba šteje s povečanjem v organizacijah, ki so registrirane za javni cestni promet, pod pogojem, da imajo za prevoz potnikov vnaprej določene stalne vozne rede in da vozniki prebijejo na takšnih delih najmanj 80 % vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu. Ta pogoj iz Sklepa se nanaša na delovno mesto in ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu.

9. V istovrstni zadevi VIII Ips 30/2019, na katero se je pravilno sklicevalo že sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije obrazložilo, da tega pogoja ni mogoče razumeti na način, da bi dejanska vožnja (premikanje vozila) morala obsegati 80 % letnega fonda delovnega časa za posameznega delavca. Pogoj se razlaga v smislu definicije delovnega časa iz 142. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji), pri čemer je efektivni delovni čas vsak čas, v katerem delavec dela, kar pomeni, da je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Za dejanski delovni čas, prebit na delu voznika avtobusa, se tako v smislu Sklepa šteje čas, ko delavec dejansko opravlja delo voznika, to pa vključuje tudi čas, ko stoji pred semaforjem, čaka na parkirišču zaradi uskladitve vožnje z voznim redom, pripravlja in pospravlja vozilo, ipd., in ne zgolj čas vožnje. Glede na navedeno je nepravilno zavzemanje pritožbe, da bi bilo treba pri ugotavljanju pogoja 80 % vsega delovnega časa upoštevati le čas vožnje. Ta čas, za dokazovanje katerega je toženka predlagala izvedbo dokaza z izvedencem, ni bistven za odločitev, zato je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog toženke utemeljeno zavrnilo in s tem ni storilo uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na sodno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi Pdp 345/2018, saj je v tej zadevi šlo za transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas; v zadevi Pdp 353/2017 pa sta za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje oziroma poklicno zavarovanje delavca v prevzgojnem domu, in ne voznikov, kot je tožnik.

11. Ker v pritožbi uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Toženka sama krije stroške pritožbe, saj z njo ni uspela (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).