Appeal court voids first-instance judgment for missing subjective fault reasoning under ZP-1 procedural rules.

Ob reševanju pritožbe se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

[JEDRO]

Razlogi o subjektivnem elementu prekrška tj. odgovornosti za storjeni prekršek so nujna sestavina obrazložitve v skladu s 135. členom ZP-1. Odsotnost teh razlogov v sodbi predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka o prekršku po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo storilkino zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog Policijske postaje za izravnalne ukrepe Celje, št. 00000117943320 z dne 10. 1. 2019 kot neutemeljeno ter ji naložilo plačilo sodne takse v višini 80,00 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje storilka zaradi zmotne uporabe predpisa, ki določa prekršek (2. točka 154. člena Zakona o prekrških – ZP-1) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev spremeni tako, da postopek o prekršku zoper njo ustavi ter ji povrne stroške pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka paricijskega roka določenega v odločbi o njihovi odmeri dalje do plačila.

3. Ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v okviru 159. člena ZP-1 je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je izkazana bistvena kršitev določb postopka o prekršku po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1 zaradi katere je potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti.

4. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzelo vsebino storilkine zahteve za sodno varstvo, obrazložilo ugotovitve uradnega preizkusa izpodbijanega plačilnega naloga, navedlo katere dokaze je izvedlo v okviru dopolnitve dokaznega postopka, povzelo bistvene ugotovitve prekrškovnega organa o dejanskih okoliščinah storilki očitanega prekrška, ki jim je po dopolnjenem dokaznem postopku pritrdilo ter se opredelilo do obsežnejših navedb v zahtevi za sodno varstvo glede pravilne uporabe določb predpisa, ki določa prekršek tj. glede petega in sedmega odstavka 44. člena ter 60. in 145. člena ZTuj-1).

5. Glede na ugotovitve, da storilka v kritičnem času ni imela izdanega dovoljenja za prebivanje na podlagi zaposlitve ali dela, temveč je v Sloveniji bivala na podlagi izdanega potrdila o vloženi prošnji za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje zaradi študija in ker ni izkazala, da je delo opravljala pod pogoji iz petega odstavka 44. člena ZTuj-2, je sodišče zaključilo, da je prekrškovni organ pravilno ugotovil dejansko stanje in da je potrebno storilkino zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno zavrniti, nato pa je še zgolj odmerilo stroške postopka za zahtevo za sodno varstvo in storilki naložilo plačilo sodne takse v višini 80,00 EUR. V izpodbijani sodbi so tako povsem izostali razlogi o subjektivnem elementu prekrška tj. storilkini odgovornosti za storjeni prekršek, ki je nujna sestavina obrazložitve v skladu s 135. členom ZP-1. Prav tako pa v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni najti nobenih razlogov, iz katerih bi bilo razvidno, da je sodišče preizkusilo tudi odločitev prekrškovnega organa o izrečeni sankciji.

6. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, saj ugotovljene kršitve glede na njeno naravo pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti (peti odstavek 163. člena ZP-1).

7. Ker je glede na okoliščine konkretnega primera in ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, na kakšen način je storilka vstopila v Slovenijo, kako je urejala svoj status v zvezi z zakonitostjo bivanja v Republiki Sloveniji in glede na navedbe v zahtevi za sodno varstvo, v katerih storilka vztraja pri stališču, da je njeno bivanje v Republiki Sloveniji bilo zakonito, je vprašanje odgovornosti za storjeni prekršek še posebej pomembno. Zato bo moralo sodišče prve stopnje ugotavljanju storilkinega subjektivnega odnosa do storitve prekrška še posebej skrbno raziskati ter ugotoviti, na podlagi katerih dejstev in okoliščin je mogoče utemeljeno sklepati, da se je storilka zavedala, da njeno ravnanje, ko je opravljala delo brez veljavnega izdanega dovoljenja za prebivanje zaradi dela v Sloveniji vedela predstavlja prekršek. V ta namen bo moralo povabiti storilko na zaslišanje (po podatkih v spisovnem gradivu - vročilnice, ki izkazuje vročitev izpodbijane sodbe storilki izhaja, da se storilka nahaja v Republiki Sloveniji) ter jo vprašati o tem, kdo ji je pomagal pri prihodu v Republiko Slovenijo in urejanju statusa ter kakšne informacije je dobila s strani te osebe oziroma oseb glede zakonitosti njenega bivanja v Republiki Sloveniji in opravljanja dela. Po proučitvi storilkinih navedb v zahtevi za sodno varstvo in zaslišanju storilke ter izvedbi morebitnih drugih dokazov pa bo moralo oceniti, ali je storilki mogoče očitati, da je objektivne zakonske znake prekrška izpolnila naklepno oziroma iz malomarnosti ter navesti jasne, razumljive in prepričljive razloge za tako sklepanje. Prav tako pa bo moralo preizkusiti izpodbijani plačilni nalog glede odločitve o sankcijah in se določno opredeliti tudi glede tega vprašanja.