Court dismisses appeal against court fee order, ruling tax liability arose upon service of judgment under transitional rules.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno obrazložilo, da je taksna obveznost tožnici nastala 15. 12. 2021, ko ji je bila vročena sodba z dne 22. 11. 2021, kar je skladno s 3. točko prvega odstavka 5. člena v zvezi s prvim odstavkom 3. člena takrat veljavnega ZST-1. ZST-1D, ki se uporablja od 12. 1. 2022 dalje, namreč v 48. členu določa, da se takse za postopke, glede katerih je taksna obveznost nastala do uveljavitve tega zakona, plačujejo po dosedanjih predpisih in dosedanji tarifi. Pritožba se zato zmotno sklicuje na z ZST-1D spremenjena določila 5. člena ZST-1.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor zoper plačilni nalog z dne 9. 2. 2022.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnica. Navaja, da sodišče v sodbi, v kateri je odločilo tudi o stroških, ni navedlo, da obstaja tudi taksna obveznost. Sodišče ji je sicer vročalo dopise, s katerimi jo je obveščalo o stroških postopka. Iz obvestila o taksni obveznosti z dne 27. 6. 2019 tako izhaja, da naj bi se taksna obveznost nanašala na 3. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1; Ur. l. RS, št. 37/2008 in nasl.), ki pa se dejansko nanaša na pravdni postopek. Pravilna podlaga bi bila 4. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje izdalo plačilni nalog šele 30 dni po pravnomočnosti sodbe. Meni, da bi moralo sodišče stranki vročati nastale obveznosti znotraj 30-dnevnega pritožbenega roka, česar pa ni storilo. Zato se ji postavlja vprašanje pravnomočnosti. Nadalje navaja, da ima plačilni nalog vrsto pomanjkljivosti, saj ne določa pravne podlage za določitev taksne obveznosti, pač pa le tarifno številko. Plačilni nalog tako tudi ni specificiran. Dodaja še, da je izpodbijani sklep sam s seboj v nasprotju, saj navaja različne datume, in ne odgovarja na vprašanje, zakaj sodišče taksne obveznosti ni opredelilo v sodbi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom presojalo tožničin ugovor zoper plačilni nalog za sodno takso za tožbo oziroma postopek pred sodiščem prve stopnje z dne 9. 2. 2022 in ga pravilno zavrnilo. Skladno s prvim odstavkom 34. a člena ZST-1 je zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse dopustno vložiti ugovor iz razlogov, da taksna obveznost ni nastala, da je taksa že plačana ali da je sodišče takso napačno odmerilo.

6. Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja pri ugovoru, da sodišče prve stopnje v sodbi z dne 22. 11. 2021 ni navedlo, da obstaja kakšna taksna obveznost. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno obrazložilo, da je taksna obveznost tožnici nastala dne 15. 12. 2021, ko ji je bila vročena sodba z dne 22. 11. 2021, kar je skladno s 3. točko prvega odstavka 5. člena v zvezi s prvim odstavkom 3. člena takrat veljavnega ZST-1. Zakon o spremembah in dopolnitvah ZST-1 (ZST-1D; Ur. l. RS, št. 204/2021), ki se uporablja od 12. 1. 2022 dalje, namreč v 48. členu določa, da se takse za postopke, glede katerih je taksna obveznost nastala do uveljavitve tega zakona, plačujejo po dosedanjih predpisih in dosedanji tarifi. Pritožba se zato zmotno sklicuje na z ZST-1D spremenjena določila 5. člena ZST-1. Bistveno je torej, da je taksna obveznost za plačilo sodne takse za tožbo tožnici nastala šele z vročitvijo sodbe dne 15. 12. 2021, zato sodišče v sodbi o plačilu sodne takse ni odločilo, ampak je tožnici naknadno izdalo plačilni nalog. To je tožnici obrazložilo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, zato je neutemeljen pritožbeni očitek o nasprotnem. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje navedlo različne datume izdaje in prejema sodnih odločb. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je bila tožnici sodba vročena 15. 12. 2021 (kar je imelo za posledico nastanek taksne obveznosti) in da je bil plačilni nalog za plačilo taksne obveznosti izdan 9. 2. 2022.

7. Določila ZST-1 so specialni predpis, ki ureja taksno obveznost. Zato se tožnica neutemeljeno sklicuje na določila ZPP glede pravnomočnosti sodbe. Tako niso bistvene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje plačilni nalog izdalo šele 30 dni po pravnomočnosti sodbe (dejansko ga je izdalo 9 dni po pravnomočnosti sodbe). Bistveno je, da je bil plačilni nalog izdan v roku iz prvega odstavka 9. člena ZST-1, to je v roku 5 let od zapadlosti takse v plačilo, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Pritožbene trditve, ki poizkušajo prikazati, da je bil plačilni nalog izdan prepozno, so torej neutemeljene.

8. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o pomanjkljivostih plačilnega naloga. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima ta vse sestavine iz 34. člena ZST-1, tudi v pritožbi izpostavljeno pravno podlago za odmero sodne takse (tar. št. 2311 ZST-1). Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je bila tožnici taksa odmerjena v pravilni višini, česar tožnica s pritožbo ne izpodbija.

9. Ker niso podani v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).