Appeal allowed: Court ruled cumulative claims must be decided together, not sequentially, requiring retrial for intervenors.

I. Pritožbama se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka v delu, ki se nanaša na A. A. in D. D., razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka.

[JEDRO]

Sukcesivnost pri odločanju o vseh zahtevkih (primarno in podredno postavljenih) ne pomeni, da je izključeno skupno razpravljanje. Drugače kot pri eventualnem sosporništvu (prvi odstavek 192. člena ZPP), sodišče o vseh zahtevkih (v primeru, da primarnemu zahtevku ne ugodi) odloči z isto odločbo. Takšno je stališče teorije in sodne prakse. Tudi če to ne bi nujno veljalo, temveč bi bilo dopustno ločeno odločanje o primarnem in podrejenih zahtevkih, pa bi z vidika pravne varnosti in pravice do sodnega varstva že možnost, da bo o vseh zahtevkih razsojeno z eno odločbo, zahtevala, da se ob obstoju takšne negotovosti morebitnim stranskim intervenientom udeležbo dovoli že od začetka (pod pogojem, da za to izkažejo pravni interes).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dopustilo objektivno spremembo tožbe (I. točka izreka) in zavrnilo stransko intervencijo A. A., B. B., C. C. in D. D. na strani tožene stranke glede primarnega tožbenega zahtevka (II. točka izreka).

2. Zoper II. točko sklepa se pritožuje predlagatelj stranske intervencije A. A., in sicer zaradi kršitve 182. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da mu dovoli stransko intervencijo na strani tožene stranke glede prvega podrejenega zahtevka. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev v izpodbijanem delu očitno zmotno oprlo na določbo 192. člena ZPP, ki ureja postopanje sodišča pri eventualnem sosporništvu. Tam odločanje o zahtevku zoper eventualnega sospornika res pride na vrsto šele potem, ko (če) je zahtevek zoper primarno toženega pravnomočno zavrnjen. V primeru eventualne kumulacije zahtevkov (182. člen ZPP) pa je treba odločitev o primarnem in podrejenih zahtevkih obravnavati kot celoto. Ne glede na izid pravde se o takšni tožbi odloči z eno sodbo, takšna je tudi enotna in ustaljena sodna praksa.

3. Zoper II. točko sklepa se z vsebinsko enako pritožbo pritožuje tudi predlagatelj stranske intervencije D. D. Priglaša stroške.

4. Tožnik je na obe pritožbi odgovoril in predlaga njuno zavrnitev. Priglaša stroške.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Tožnik primarno zahteva ugotovitev, da je del stavbe z ID znakom 000-3 (v naravi prehodni balkon, v zemljiški knjigi vpisan kot last toženke) posebni skupni del v solastnini vsakokratnih etažnih lastnikov posameznih delov z ID znakom 000-1 (v lasti tožnika) in 000-2 (v lasti toženke). V primeru, da temu zahtevku ne bi bilo ugodeno, s prvim podrednim zahtevkom zahteva, naj se ugotovi, da je del stavbe 000-3 splošni skupni del stavbe v solastnini vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe. Z drugim podrednim zahtevkom zahteva ugotovitev, da ima vsakokratni etažni lastnik posameznega dela stavbe ID 000-1 kot gospodujoče nepremičnine stvarno služnost dostopa na posameznem delu ID 000-3 kot služeči nepremičnini. Sodišče prve stopnje je v II. točki izpodbijanega sklepa zavrnilo predlog več etažnih lastnikov za stransko intervencijo na toženi strani glede primarnega tožbenega zahtevka. Ker naj bi o eventualno komuliranih zahtevkih odločalo postopoma, torej najprej o primarnem, o podrednih zahtevkih pa šele po pravnomočni odločitvi o primarnem, je odločilo zgolj o priglašeni stranski intervenciji v zvezi s primarnim zahtevkom. Takšno postopanje sodišča prve stopnje je nepravilno in je posledica napačnega procesnopravnega stališča.

7. Tožeča stranka lahko dva ali več tožbenih zahtevkov, ki so v medsebojni zvezi, uveljavlja z eno tožbo tako, da naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen (tretji odstavek 182. člena ZPP). Zakon tako res določa časovno sosledje odločanja, pri čemer se o podrednem zahtevku odloča šele, če sodišče spozna, da primarni zahtevek ni utemeljen. Vendar pa to ne pomeni, da bo tudi postopek njihove obravnave razdeljen na več delov (glede na vrstni red postavljenih zahtevkov). Gre za eventualno kumulacijo, pri kateri so zahtevki v medsebojni zvezi, izhajajo iz bistveno istega dejanskega stanja 1 , vendar je praviloma mogoče ugoditi le enemu izmed njih, ker se medsebojno izključujejo. Tako sodišče v zvezi s podrednim zahtevkom pogosto sploh ne bo izvajalo posebnega (ločenega) dokaznega postopka, temveč bo na podlagi ugotovljenih dejstev najprej presodilo, ali je primarni zahtevek utemeljen, v primeru njegove neutemeljenosti pa bo ista dejstva presodilo še z vidika podredno postavljenih zahtevkov. Drugačno postopanje bi bilo v večini primerov povsem neekonomično. Sukcesivnost pri odločanju o vseh zahtevkih (primarno in podredno postavljenih) ne pomeni, da je izključeno skupno razpravljanje. Drugače kot pri eventualnem sosporništvu (prvi odstavek 192. člena ZPP) 2 , sodišče o vseh zahtevkih (v primeru, da primarnemu zahtevku ne ugodi) odloči z isto odločbo. Takšno je stališče teorije in sodne prakse. 3 Tudi če to ne bi nujno veljalo, temveč bi bilo dopustno ločeno odločanje o primarnem in podrejenih zahtevkih, pa bi z vidika pravne varnosti in pravice do sodnega varstva že možnost, da bo o vseh zahtevkih razsojeno z eno odločbo, zahtevala, da se ob obstoju takšne negotovosti morebitnim stranskim intervenientom udeležbo dovoli že od začetka (pod pogojem, da za to izkažejo pravni interes).

8. Zakon omogoča, da se lahko tisti, ki ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, pridruži tej stranki (prvi odstavek 199. člena ZPP). Intervencijski interes je podan takrat, kadar bi postopek, h kateremu se želi stranski intervenient pridružiti, vplival na njegov pravni položaj. Predlagatelj stranske intervencije je dolžan svoj pravni interes obrazložiti in ga po potrebi verjetno dokazati. Sodišče prve stopnje zaradi nepravilne uporabe tretjega odstavka 182. člena ZPP pravnega interesa predlagateljev stranske udeležbe glede podrejenega zahtevka sploh ni presojalo. Sklep je že iz tega razloga nepravilen in nezakonit (prvi odstavek 339. člena ZPP) in ga je zato bilo treba v delu, ki se nanaša na pritožnika, razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). Ob ponovnem odločanju se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti do zatrjevanega pravnega interesa predlagateljev stranske intervencije z vidika vseh postavljenih zahtevkov.

9. O stroških pritožbenega postopka bo v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP odločalo sodišče prve stopnje.

1 Tudi v obravnavanem primeru je tako, kar je razvidno že iz tožbe, v kateri tožnik navaja dejstva za vse tožbene zahtevke skupaj.

2 Prim. mag. N. Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba 2006, 2. knjiga, str. 246-247.

3 Glej npr. A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba 2006, 2. knjiga, str. 169 (ki to sicer omenja le kot možnost); VSL sklep I Cpg 260/2006 z dne 17. 11. 2006; VSL sklep I Cpg 1374/98 z dne 26. 10. 1999; VSL sodba I Cp 2761/2009 z dne 21. 10. 2009; VSL sklep I Cp 2480/2009 z dne 14. 10. 2009. Tako tudi Okr Mostar Gž 208/81 z dne 18. 2. 1981, Bilten VSBiH 1/81, str. 57, glede enake zakonske določbe iz prejšnjega Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl.).