Appeal dismissed; accountant's signature on invoice confirmation form does not constitute debt acknowledgment under OZ.

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je pravilno kot odločilno presojalo, ali je IOP vseboval tako izjavo, da bi jo bilo mogoče šteti kot pripoznavo. Glede na to, da je v njem zapisano: "Naše evidence izkazujejo na dan 31.12.2019 sledeče stanje ...", sledijo podatki o terjatvah, obrazec pa se zaključuje z besedilom: "Prosimo vas, da odprte podatke primerjate z vašim knjigovodskim stanjem in jih potrdite s podpisom tega obrazca", tudi po oceni višjega sodišča ni mogoče zanesljivo sklepati, da gre za pripoznavo dolga, temveč navedeno predstavlja le potrditev, da toženčeve evidence res izkazujejo tako knjigovodsko stanje. To pa lahko pomeni le potrditev, da je tožnica račune prejela in jih zavedla v svoje knjige, ne pa tudi potrditve utemeljenosti računov, vsekakor pa ne pripoznave v smislu OZ, ki bi lahko pretrgala zastaranje. Iz navedenega izhaja, da toženec dolga gotovo ni izrecno pripoznal, prav tako je sodišče prve stopnje pravilno presodilo tudi, da sam podpis navedenega IOP ne more pomeniti konkludentne pripoznave, saj opisano dejanje nikakor nima enake sporočilne vrednosti, kot npr. plačilo ali zavarovanje (prim. drugi odstavek 364. člena OZ).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od toženca zahtevala plačilo 959,39 EUR s pripadki, 1.286,65 EUR s pripadki, 2.688,23 EUR s pripadki in 7.897,87 EUR s pripadki, (II.) zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženec tožnici plačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od zneska 262,37 EUR od 4.2.2018 do 1.12.2020 in od 4.431,92 EUR od 2.3.2019 do 1.12.2018, (III.) tožencu je naložilo, da mora tožnici plačati 261,70 EUR in 3.446,20 EUR ter (IV.) znesek 0,67 EUR ter zakonske zamudne obresti, ki tečejo od zneska 262,37 EUR od 1.12.2020 do plačila in od 3.446,20 EUR od 1.12.do plačila.

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni oziroma jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnica je od toženca zahtevala plačilo petih faktur, v katerih je zajela obračun zakonskih zamudnih obresti po posameznih poslih, ki jih je sklenila s tožencem, ta pa je svoje obveznosti izpolnjeval z zamudo. Toženec je ugovarjal, da so vtoževane obveznosti v večji meri že zastarane.

5. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je v tej zadevi sporno samo pravno vprašanje in da je o njem mogoče odločiti brez glavne obravnave, s čimer sta soglašali tudi obe pravdni stranki (dopis sodišča z dne 5.7.2021, l. št. 113 ter toženčeva in tožničina vloga z dne 23.7.2021 oz. 23.8.2021), je odločitev utemeljeno sprejelo v skladu s prvim odstavkom 488. člena ZPP.

6. Pritožnica navaja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje (v večji meri) pravilno ugotovilo, razen v delu, kjer navaja, da se stranki strinjata oziroma da tožnica ni prerekala toženčevih navedb, da iz podpisa IOP obrazca (izpis odprtih postavk) ni razvidno, da bi ga podpisal nekdo, ki je po zakonu upravičen zastopati toženca ali ki bi imel pooblastilo njegovega zakonitega zastopnika za pripoznavo.

7. Višje sodišče se strinja s pritožnico, da tožnica navedenega ni zatrjevala niti se ni v tem delu strinjala s toženčevimi navedbami, zato res ni mogoče trditi, da je nesporno, da toženčeva računovodkinja ni imela pooblastila za pripoznavo, vendar pa hkrati ugotavlja, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni nasprotovala toženčevemu pojasnilu, da je IOP podpisala računovodkinja tožene stranke (A. A.).

8. Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je glavno pravno vprašanje v tej zadevi, ali nesporni podpis (8.1.2020) toženčeve računovodkinje IOP obrazca pomeni toženčevo pripoznavo obveznosti v smislu določb 341. in 364. člena OZ, zaradi česar bi prišlo do pretrganja zastaranja oziroma do toženčeve odpovedi zastaranju in bi to steklo znova z 8.1.2020.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno kot odločilno presojalo, ali je IOP vseboval tako izjavo, da bi jo bilo mogoče šteti kot pripoznavo. Glede na to, da je v njem zapisano: „Naše evidence izkazujejo na dan 31.12.2019 sledeče stanje...“, sledijo podatki o terjatvah, obrazec pa se zaključuje z besedilom: „Prosimo vas, da odprte podatke primerjate z vašim knjigovodskim stanjem in jih potrdite s podpisom tega obrazca“, tudi po oceni višjega sodišča ni mogoče zanesljivo sklepati, da gre za pripoznavo dolga, temveč navedeno predstavlja le potrditev,da toženčeve evidence res izkazujejo tako knjigovodsko stanje. To pa lahko pomeni le potrditev, da je tožnica račune prejela in jih zavedla v svoje knjige,ne pa tudi potrditve utemeljenosti računov, vsekakor pa ne pripoznave v smislu OZ, ki bi lahko pretrgala zastaranje. Iz navedenega izhaja, da toženec dolga gotovo ni izrecno pripoznal, prav tako je sodišče prve stopnje pravilno presodilo tudi, da sam podpis navedenega IOP ne more pomeniti konkludentne pripoznave, saj opisano dejanje nikakor nima enake sporočilne vrednosti, kot npr. plačilo ali zavarovanje (prim. drugi odstavek 364. člena OZ).

10. Zaradi navedenega ni utemeljena pritožničina trditev, da je prišlo do pretrganja zastaranja oziroma toženčeve odpovedi zastaranju in bi to zato steklo znova 8.1.2018.

11. Sodišče prve stopnje je navedlo, da iz podpisa IOP ni razvidno, da bi ga podpisal nekdo, ki je po zakonu upravičen zastopati toženca ali ki bi imel pooblastilo toženčevega zakonitega zastopnika za pripoznavo. Res je nesporno, da je IOP podpisala delavka toženčevega računovodstva A. A., (tudi) pritožba ne trdi, da ne bi bilo nesporno tudi to, da navedena ni toženčeva zakonita zastopnica (direktorica, glej drugi odstavek 31. člena Zakona o zavodih), vendar pa ima prav pritožnica, da ni nesporno (kot to ugotavlja sodišče prve stopnje), da računovodkinja ni imela direktorjevega pooblastila za pripoznavo terjatev.

12. Višje sodišče ugotavlja, da pritožnica ni nasprotovala nobenim (drugim) ugotovitvam sodišča prve stopnje v zvezi z temeljem in višino vtoževane terjatve,.

13. Višje sodišče je v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP odgovorilo na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Ugotovilo je, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa izpodbijana sodba ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je zato zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

14. Ker pritožnica ni uspela s pritožbo, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).