Appeal dismissed; spouses' joint construction of third party's property requires separate legal basis from original acquisition rules.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Iz ustaljene sodne prakse izhaja stališče, da določb o originarni pridobitvi lastninske pravice (24. do 26. člena ZTLR) ni mogoče uporabiti, če sta zakonca vlagala v nepremičnino tretjega, ki je za gradnjo vedel in z njo soglašal. V takšnem primeru je govor lahko le o skupni graditvi, ki je poseben pravni temelj za pridobitev lastninske pravice.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru nasprotnega udeleženca ugodilo in v celoti razveljavilo sklep o začasni odredbi N 38/2021 z dne 8.11.2021 in predlog za izdajo začasne odredbe kot neutemeljen zavrnilo (točka I izreka). Odločilo je tudi, da se po pravnomočnosti sklepa zaznambe obremenitve in odtujitve nepremičnin, vpisane na podlagi sklepa o začasni odredbi N 38/2021 z dne 8.11.2021, na nepremičninah nasprotnega udeleženca, parc. št. 888, k.o. X, parc. št. *55/1 in parc. št. *55/2, obe k.o. Y, razveljavijo (točka II izreka). O stroških postopka bo sodišče odločilo s končno sodno odločbo (točka III izreka).

2. Zoper ta sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila predlagateljica. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor dolžnika zavrne in potrdi izdano začasno odredbo, podrejeno pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Uvodoma ponovi svoje navedbe iz predloga za delitev skupnega premoženja in predloga za izdajo začasne odredbe. Meni, da sodišče prve stopnje ni naredilo celovite dokazne ocene. Sodišče se ni opredelilo do v odgovoru na ugovor izpostavljenih ugotovitev upnice, da dolžnik v ugovoru ni zanikal, da bi hišo in hlev gradila predlagateljica in je sam priznaval, da je bila hiša zgrajena leta 1986, kar je v času trajanja zakonske zveze zakoncev, da je bil hlev zgrajen leta 1984 in 1985, kar je že v času trajanja zakonske zveze udeležencev.

Nadalje ni prerekal, da bi upnica in dolžnik v izgradnjo vlagala svoje delo in denarna sredstva. Neprerekanih dejstev pa ni treba dokazovati, do njih se sodišče ni opredelilo, zato sklepa ni mogoče preizkusiti. Če je dolžnik podal ugovor posebnega premoženja, hkrati pa priznaval, da se je v posebno premoženje vlagalo skupno premoženje zakoncev, je upnica nedvomno s stopnjo verjetnosti izkazala, da gre za skupno premoženje, saj je zatrjevala tudi konkretna vlaganja in spremembo identitete nepremičnin z vlaganji. Skupno premoženje nastaja originarno, ne glede na stanje vpisov v zemljiško knjigo in je vpis zgolj deklaratorne narave.

Tako ni pomembno za predmetni postopek, da je dolžnik šele v letu 2021 postal lastnik nepremičnine parcela 888 (ID ...), k.o. X, saj je kljub formalnemu prehodu premoženja na nasprotnega udeleženca na podlagi dedovanja šlo za skupno premoženje udeležencev postopka in je bila B. B. zgolj formalna lastnica, vpisana v zemljiški knjigi, medtem ko je šlo dejansko za nepremičnino udeležencev postopka, ki je skupno premoženje. Enako kar se tiče očeta A. A. V dokaz obstoja skupnega premoženja je upnica predložila fotografije stavb, izpise iz uradnih evidenc, ki dokazujejo, na katerih parcelah stavbe stojijo, kdaj so bile zgrajene, izpiske iz zemljiške knjige, da se nepremičnine glasijo na ime dolžnika, predlagala je zaslišanje udeležencev in predložila tudi vabilo v zvezi s sporazumno ureditvijo vprašanja skupnega premoženja in odgovor nasprotnega udeleženca.

Ne drži, da upnica drugih dokazov v zvezi z zatrjevanimi vlaganji, razen fotografij, ni predložila, in je obrazložitev v nasprotju z listinskimi dokazi. Iz neprerekanih trditev predlagateljice je jasno, da dolžnik obstoju skupnega premoženja v določenem obsegu ne nasprotuje, kar pomeni, da je upnica izkazala verjeten obstoj terjatve, katere obseg pa bo glede na ugovor vsekakor predmet dokazovanja v pravdnem postopku. Upnica je povsem zadostila trditvenemu bremenu in najmanj s stopnjo verjetnosti izkazala obstoj skupnega premoženja. Več kot verjetno je izkazala obstoj nevarnosti, glede katere pa se sicer sodišče v obrazložitvi ni opredeljevalo.

3. Nasprotni udeleženec je na pritožbo odgovoril in predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da sklep vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih in ga je zato mogoče preizkusiti. Zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1 ) ni podana.

6. Iz ustaljene sodne prakse izhaja stališče, da določb o originarni pridobitvi lastninske pravice (24. do 26. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – ZTLR 2 ) ni mogoče uporabiti, če sta zakonca vlagala v nepremičnino tretjega, ki je za gradnjo vedel in z njo soglašal. 3 V takšnem primeru je govor lahko le o skupni graditvi, ki je poseben pravni temelj za pridobitev lastninske pravice. V zvezi s parcelo 888, k.o. X, je predlagateljica zatrjevala, da sta udeleženca kot zakonca vlagala v nepremičnino tretje osebe (na parceli zgradila vikend – stavbo št. 1111), mame nasprotnega udeleženca (ki je za gradnjo vedela in z njo soglašala), nasprotni udeleženec pa je to parcelo po materi podedoval šele v letu 2021.

Zato skupno premoženje v smislu pridobitve lastninske pravice zakoncev na tej parceli ni moglo nastati. Že iz tega razloga je predlog za delitev te nepremičnine nesklepčen. Neutemeljena je tako trditev predlagateljice v pritožbi, da je bila mati nasprotnega udeleženca le formalna lastnica. Glede ½ nepremičnine parc. št. *55/1, k.o. Y, in parc. št. *55/2, k.o. Y, pa je predlagateljica zatrjevala, da so bila vlaganja v parc. št. *55/1 (na kateri je pred sklenitvijo zakonske zveze stala stanovanjska hiša v tretji gradbeni fazi in v manjši kvadraturi) opravljena v času od leta 1984 do leta 2000.

Ker predlagateljica ni specificirano navedla, katera vlaganja so bila opravljena po 28.10.1991, ko je nepremičnino po očetu podedoval nasprotni udeleženec (da bi bilo mogoče presoditi, ali je po tem trenutku z vlaganji nastala nova stvar), zaenkrat ni podana verjetnost obstoja terjatve predlagateljice, saj so trditve v tej smeri preskope. Tudi glede parc. št. *55/2, k.o. Y, na podlagi trditev v predlogu, iz katerih izhaja, da je prvotni hlev že obstajal in da sta ga udeleženca po trenutku, ko je nepremičnino podedoval nasprotni udeleženec po svojem očetu, v letu 1992 in 1993 povečala, zaenkrat ni mogoče zaključiti, da je nastala nova stvar in da je podana verjetnost obstoja terjatve predlagateljice na delitev skupnega premoženja, ki naj bi predstavljalo navedeno nepremičnino.

Iz zgoraj navedenih razlogov je odločitev sodišča prve stopnje (ki sicer temelji na presoji predloženih dokazov) pravilna, pritožba pa neutemeljena. Ker že trditve v predlogu niso sklepčne, je nepomembno, da sodišče prve stopnje predlagateljice ni zaslišalo. Iz enakega razloga niso odločilnega pomena trditve v pritožbi, ki se nanašajo na vprašanje neprerekanih dejstev.

7. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo predlagateljice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

8. Predlagateljica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena ZPP in 1. odst. 165. člena ZPP). Nasprotni udeleženec z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve, zato do povrnitve teh stroškov ni upravičen (1. odst. 155. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.

2 Ur. l. SFRJ, št. 6/1980 s spremembami.

3 O tem glej npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 39/2010, II Ips 175/2000, II Ips 282/2004, II Ips 733/2009, II Ips 631/2005.