Court rejects appeal against involuntary psychiatric hospitalization on a special ward due to lack of patient cooperation.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

V skladu s 53. členom ZDZdr je lahko oseba sprejeta na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve in pred izdajo sklepa sodišča, če so podani pogoji iz prvega odstavka 39. člena zakona, kadar je zaradi narave duševne motnje osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja oziroma preprečijo stiki z okolico, še preden se izpelje postopek za sprejem brez privolitve iz 40. do 52. člena zakona. Po 39. členu ZDZdr mora biti alternativno izpolnjen eden izmed naslednjih pogojev: da oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim (prva alineja prvega odstavka 39. člena ZDZdr). Nadaljnji pogoj za sprejem na zdravljenje brez privolitve je, da je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, zadnji pa, da navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (druga in tretja alineja prvega odstavka 39. člena ZDZdr).

Za uspešnost zdravljenja v milejših oblikah (od zdravljenja na oddelku pod posebnim nadzorom) je potrebno aktivno sodelovanje, tega pa oseba zaradi ugotovljenega neorganiziranega vedenja in pod vplivom ugotovljenega bolezenskega razmišljanja ni zmožna, sposobna ni niti zaznavati potreb svojega zdravstvenega stanja in bolezni in se nanju primerno odzvati.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se udeležencu A. A. omeji prisotnost pri izvajanju dokazov (I. točka izreka), ter se ga zadrži na zdravljenju v Kliniki na oddelku pod posebnim nadzorom najdalj do 21. 2. 2022 (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se po odvetniku iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje udeleženec A. A. (v nadaljevanju pridržana oseba oz. oseba). Sklep izpodbija v celoti in predlaga, da ga višje sodišče razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pridržana oseba meni, da bi bilo ugotovljene vzroke in ogrožanje mogoče odvrniti z milejšo obliko pomoči, in sicer z zdravljenjem na odprtem oddelku. Tudi na odprtem oddelku bi bila osebi omogočena bolnišnična obravnava in s tem ustrezna terapija, omogočena bi bila tudi dodatna diagnostična opredelitev. S takšno obravnavo bi bil dosežen enak namen, kot z zadržanjem na oddelku pod posebnim nadzorom. Sodišče bi zato moralo izbrati to milejšo obliko pomoči.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Oseba navaja, da se pritožuje zoper sklep sodišča prve stopnje v celoti, a glede odločitve v I. točki izreka, tj. glede omejitve pravice do prisotnosti pri izvajanju dokazov (tretji odstavek 64. člena ZDZdr v zvezi s tretjim odstavkom 47. člena ZDZdr) ne poda nobene pritožbene navedbe, zato je sodišče druge stopnje v tem delu sklep preizkusilo le glede razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo, uradno upoštevnih kršitev določb postopka pa ni storilo.

5. V skladu s 53. členom ZDZdr je lahko oseba sprejeta na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve in pred izdajo sklepa sodišča, če so podani pogoji iz prvega odstavka 39. člena zakona, kadar je zaradi narave duševne motnje osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja oziroma preprečijo stiki z okolico, še preden se izpelje postopek za sprejem brez privolitve iz 40. do 52. člena zakona. Po 39. členu ZDZdr mora biti alternativno izpolnjen eden izmed naslednjih pogojev: da oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim (prva alineja prvega odstavka 39. člena ZDZdr). Nadaljnji pogoj za sprejem na zdravljenje brez privolitve je, da je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, zadnji pa, da navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (druga in tretja alineja prvega odstavka 39. člena ZDZdr).

6. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku v izpodbijanem sklepu glede odločitve v II. točki izreka navedlo pravilne in izčrpne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki jih sodišče druge stopnje sprejema kot pravilne ter se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Tako je pravilno ugotovilo obstoj vseh zahtevanih pogojev za sprejem na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru. Pritožba izpodbija le ugotovitve sodišča prve stopnje glede pogoja, da ugotovljenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, a neutemeljeno.

7. Sodišče prve stopnje je glede izpolnjevanja pogoja iz tretje alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr na podlagi mnenja sodne izvedenke v 14. točki obrazložitve ugotovilo, da oseba v sedanjem bolezenskem stanju v milejših oblikah pomoči ne bi sodelovala oziroma pri njih niti ne bi bila sposobna sodelovati, zdravljenje bi takoj prekinila, zdravil pa ne bi jemala, kar je sodišče utemeljilo tudi z izpovedjo osebe, iz katere je razvidno, da zdravljenja in zdravil ne sprejema, zato so pritožbene navedbe, da bi bilo ugotovljene vzroke in ogrožanje mogoče odvrniti z milejšo obliko pomoči (z zdravljenjem na odprtem oddelku), 1 neutemeljene. Za uspešnost zdravljenja v milejših oblikah (od zdravljenja na oddelku pod posebnim nadzorom) je potrebno aktivno sodelovanje, tega pa oseba zaradi ugotovljenega neorganiziranega vedenja in pod vplivom ugotovljenega bolezenskega razmišljanja ni zmožna, sposobna ni niti zaznavati potreb svojega zdravstvenega stanja in bolezni in se nanju primerno odzvati. 2 Tudi v pritožbi predlagana oblika pomoči je v tem trenutku, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, neustrezna in neučinkovita, predvsem pa z njo ne bi bilo odvrnjeno ogrožanje udeleženca. Sodišče je zato pravilno navedlo, da je nujno, da oseba nadaljuje zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom. Dodatno ureditev zdravljenja z zdravili, ki jih nasprotni udeleženec pod vplivom bolezenskega mišljenja odklanja, je mogoče izvesti le na oddelku pod posebnim nadzorom, saj je le tam mogoče izvesti nadzorovano uvedbo in prejemanje terapije, kar je še toliko bolj pomembno, ker gre za prvo zdravljenje.

8. Dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje tudi glede pogoja iz tretje alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr oseba v pritožbi konkretizirano niti ne izpodbija, saj navaja le, da bi bilo ugotovljene vzroke in ogrožanje mogoče odvrniti z milejšo obliko pomoči, da bi bila tudi na odprtem oddelku osebi omogočena bolnišnična obravnava, ustrezna terapija, omogočena bi bila tudi dodatna diagnostična opredelitev. Glede na že obrazloženo: ko oseba zdravljenja in zdravil ne sprejema, v milejših oblikah pomoči ne bi sodelovala, zaradi ugotovljenega neorganiziranega vedenja in pod vplivom ugotovljenega bolezenskega razmišljanja pa potrebnega aktivnega sodelovanja niti ni zmožna, so pritožbene navedbe neutemeljene, zaključek sodišča prve stopnje, da milejše oblike ne bi odvrnile ugotovljenega ogrožanja osebe, pa pravilen.

9. Ob povedanem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1).

10. O stroških odvetnika, postavljenega po uradni dolžnosti, bo odločilo sodišče prve stopnje.

1 Takšne oblike pomoči sodišče, ki odloča v primerih, ko oseba v zdravljenje ne privoli, po ZDZdr sicer ne more določiti (kot predlaga oseba v pritožbi).

2 Oseba je izpovedala, da misli, da tablet ne potrebuje, z zdravljenjem se ne strinja, ker je zasledovana od društva pacientov, zdravljenje bi nadaljevala s fizioterapijo, hodila bi v gozd, ob reki, šla v šumo, zdravila bi se na daljavo ali v komuni.