Appeal dismissed; court held first instance correctly rejected late work substitution request under ZKP Art. 129a(2).

I. Pritožba zagovornika obsojene A.A. se kot neutemeljena zavrne.

II. Obsojenka se oprosti plačila sodne takse.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje pa tudi ni imelo podlage za zaključek, da je obsojenka predlog za izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist, ki ga je podala več mesecev po poteku 15 dnevnega roka iz drugega odstavka 129.a člena ZKP, glede na odločbo Ustavnega sodišča U-I-14/20-9 z dne 14. 5. 2020, podala pravočasno.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom II Kr 44924/2017 z dne 13. 12. 2021 na podlagi tretjega v zvezi z drugim odstavkom 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) kot prepoznega zavrglo predlog za nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist, ki ga je po svojem zagovorniku 6. 7. 2021 vložila obsojena A.A..

2. Zoper sklep se je pritožil zagovornik obsojenke zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka v smislu 1. točke prvega odstavka 370. člena ZKP, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Z odločitvijo sodišča prve stopnje, da navedeni predlog obsojenke zavrže, ker je bil vložen prepozno, se pritožba ne strinja. Navaja, da bi moralo upoštevati odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-14/20-9 z dne 14. 5. 2020, ki se sicer nanaša na predlog za nadomestitev kazni zapora s hišnim zaporom kot alternativno obliko prestajanja zaporne kazni, a je stališče Ustavnega sodišča potrebno upoštevati tudi, ko sodišče odloča o predlogu za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist. Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da iz razlogov, navedenih v citirani odločbi, tudi predlog obsojene A.A., da se izrečena zaporna kazen izvrši z delom v splošno korist, ni prepozen, je bistveno kršilo določbe kazenskega postopka v smislu drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 129.a členom istega zakona, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sklepa. Predlog obsojenke je namreč pravočasen, zato bi ga moralo sodišče prve stopnje vsebinsko obravnavati, in ker se v sklepu ni opredelilo do navedene odločbe Ustavnega sodišča, čeprav se je obsojenka v predlogu za nadomestitev izvršitve zaporne kazni z delom v splošno korist na njo sklicevala, je podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je stališče Ustavnega sodišča glede pravočasnosti obsojenkinega predloga odločilna okoliščina, o kateri sklep nima razlogov. Ob tem pritožba navaja še, da je obsojenka obveznost po pravnomočni sodbi, po kateri bi morala plačati 2.240,43 EUR, v bistvenem delu poravnala, da je neporavnanih le še približno 400,00 EUR, kar bo poravnala v kratkem, navaja pa tudi socialne in družinske razmere obsojenke in njene zdravstvene težave ter poudarja, da bi izvršitev zaporne kazni lahko imela hude in nepopravljive posledice za njena mladoletna otroka.

5. Povzete pritožbene navedbe pravilnosti odločitve in zaključkov sodišča prve stopnje v napadenem sklepu ne morejo omajati. Predlog obsojenke, da opravi delo v splošno korist in na ta način prestane izrečeno zaporno kazen, je bil vložen prepozno, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodba Okrajnega sodišča v Mariboru II Kr 44924/2017 z dne 17. 8. 2020, s katero je bila obsojenki pogojna obsodba preklicana in kazen 5 mesecev zapora izrečena, je bila obsojenki vročena 18. 9. 2020 in je postala 20. 10. 2020 pravnomočna, kot pravilno iz podatkov spisa povzema sodišče prve stopnje, kar pomeni, da je rok 15 dni, ki ga določa drugi odstavek 129.a člena ZKP, v katerem se lahko poda predlog za izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist, potekel 4. 11. 2020. Predlog, ki ga je obsojenka podala šele 6. 7. 2021, je zato prepozen.

6. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi se moralo sodišče prve stopnje v sklepu opredeliti do navedene odločbe Ustavnega sodišča in da bi moralo skladno z njo upoštevati, da obsojenka predloga za izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist ni vložila prepozno, zaradi česar je po njeni oceni bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in po drugem odstavku 371. člena ZKP, ker naj bi nepravilno uporabilo določbo 129.a člena tega zakona v zvezi s pravočasnostjo predloga. Navedene kršitve niso podane, saj je sodišče prve stopnje zakonske določbe pravilno uporabilo in v sklepu ni bilo dolžno pojasnjevati, ali stališče Ustavnega sodišča iz navedene odločbe velja tudi v primeru, ko obsojenec poda predlog, da se kazen zapora izvrši z delom v splošno korist.

Sodišče prve stopnje pa tudi ni imelo podlage za zaključek, da je obsojenka predlog za izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist, ki ga je podala več mesecev po poteku 15 dnevnega roka iz drugega odstavka 129.a člena ZKP, glede na odločbo Ustavnega sodišča U-I-14/20-9 z dne 14. 5. 2020, podala pravočasno. Ustavno sodišče je z navedeno odločbo ugotovilo, da je drugi odstavek 129.a člena ZKP v neskladju z Ustavo Republike Slovenije, ko določa 15 dnevni rok za vložitev predloga o nadomestitvi kazni zapora s hišnim zaporom, ki teče od pravnomočnosti sodbe oziroma od zadnje vročitve prepisa sodbe dalje, sodna praksa pa je to, da ne velja enako v primeru, ko je obsojenec predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist vložil po poteku 15 dni, ki jih določa zakon, že pojasnila 1 .

Iz navedene odločbe Ustavnega sodišča izhaja, da je bila predmet presoje različna ureditev dolžine roka za vložitev predloga za hišni pripor in za vložitev predloga za zapor ob koncu tedna, pri tem pa je obrazloženo, da zakonodajalec ni imel stvarnega razloga, razumno povezanega s predmetom urejanja, ki bi upravičil drugačno (manj ugodno) ureditev dolžine objektivnega roka za vložitev predloga za hišni zapor kot za vložitev predloga za zapor ob koncu tedna, in da je zato drugi odstavek 129.a člena ZKP, kolikor določa 15 dnevni rok za vložitev predloga o nadomestitvi kazni zapora s hišnim zaporom, ki teče od pravnomočnosti sodbe oziroma od zadnje vročitve prepisa sodbe dalje, v neskladju z drugim odstavkom 14.

člena Ustave. Ustavno sodišče je zaključilo, da so predlagatelji hišnega zapora v bistvenem v enakem položaju s predlagatelji zapora ob koncu tedna, a so v presojani ureditvi v primerjavi s slednjimi glede možnosti učinkovite uveljavitve načina izvršitve kazni neenako obravnavani, saj jim je za vložitev predloga za hišni zapor na voljo bistveno krajši rok kot drugi skupini, zgolj do 15 dni po pravnomočnosti obsodilne sodbe, predlagatelji zapora ob koncu tedna pa lahko predlog vložijo tudi ves čas prestajanja zaporne kazni (točki 23 in 19 odločbe U-I-14/20-9 z dne 14. 5. 2020).

7. Po obrazloženem, ker je sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, pritožba pa neutemeljena, je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

8. Ker bo obsojenka prestajala kazen zapora, in glede na njene socialne razmere in preživninske obveznosti, je pritožbeno sodišče odločilo, da jo oprosti plačila sodne takse, ki bi jo morala plačati zaradi neuspešne pritožbe (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

1 Tako sklep Višjega sodišča v Mariboru II Kp 22857/2019 z dne 16. 9. 2021