Supreme Court dismisses review application regarding contract damages and public entity liability under Slovenian Obligations Code.
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court rejected the plaintiff's application for permission to file a review against the second-instance judgment. The lower courts had partially awarded damages for misappropriated funds but denied the full claim, citing issues of causation and lack of proven loss for the public entity. The court found the review application inadmissible because the legal questions raised did not meet the strict statutory requirements for a review under the Code of Civil Procedure.
Legislator headnote
AI generatedArticles 239, 243, 132 in relation to Article 246 of the Obligations Code; Article 367a of the Code of Civil Procedure: A review application is inadmissible if the legal issues raised do not meet the statutory conditions for a review, particularly when the first-instance judgment has already addressed the core contractual liability and loss assessment.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Predlog se zavrne.
[JEDRO]
Predlog se zavrne.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Tožnica je od toženca kot izvajalca projekta in podpisnika pogodbe o financiranju zahtevala vračilo sredstev, ki jih je po pogodbi o financiranju nakazala soizvajalki projekta, ker naj bi bila sredstva nenamensko porabljena. Vračilo sredstev je uveljavljala na pogodbeni, odškodninski in obogatitveni podlagi, podredno pa, če bi sodišče menilo, da nenamenska poraba sredstev ni dokazana, je zahtevala vračilo na podlagi odškodninske odgovornosti zaradi kršitve pogodbene obveznosti „voditi/pridobiti in hraniti računovodsko dokumentacijo za celoten projekt“. Toženec je ugovarjal, da je bil projekt izvršen v celoti in da tožnica ni dokazala predpostavk odškodninske odgovornosti. Tožbeni zahtevek je po njegovem mnenju zastaral, med očitanimi domnevnimi protipravnimi ravnanji in domnevno nastalo tožničino škodo pa ni vzročne zveze niti ni tožnici nastala škoda.
2. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem 1 postopku delno ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnica od toženca zahtevala plačilo 40.864,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2014 (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek (40.864,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2014) je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške (III. točka izreka).
3. Sodišče druge stopnje je toženčevi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo 40.864,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2014, zavrnilo (I. točka izreka). Tožničino pritožbo je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka (II. točka izreka). Odločilo je še o pravdnih stroških (III. točka izreka).
4. Predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica. Predlaga dopustitev revizije zaradi odločitve o pravnih vprašanjih: 1) Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo določbe 239., 243. in 132. člena v zvezi z 246. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) s tem, ko je odločilo, da se tožnici kot pogodbi zvesti stranki ni zmanjšalo premoženje zaradi ugotovljene kršitve nenamenske porabe denarnih sredstev in s tem kršenjem pogodbe nasprotne pogodbene stranke, saj naj bi se njeno premoženje v vsakem primeru zmanjšalo zaradi izpolnitve sprejete pogodbene obveznosti? 2) Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo določbe 239., 243. in 132. člena v zvezi z 246. členom OZ s tem, ko je odločilo, da bi tožnici, ki je samostojna javna pravna oseba, nastala škoda zgolj v primeru, če bi denarna sredstva, ki so bila s strani toženca nenamensko porabljena, vrnila svoji ustanoviteljici (v proračun), še preden bi bilo pravnomočno ugotovljeno, da so bila denarna sredstva nenamensko porabljena in vrnjena s strani toženca? 3) Ali v primeru, ko oseba javnega prava, katere ustanoviteljica je Republika Slovenija, vstopa v civilna pravna razmerja z drugo pogodbeno stranko, ne pride v poštev določba 125. člena OZ, ki določa, da pogodba ustvarja pravica in obveznosti za pogodbeni stranki, ali je sodišče druge stopnje napačno uporabilo določbo 125. člena OZ s tem, ko je odločilo, da bi tožnici, ki je bila v pravnem razmerju s tožencem, nastala škoda zaradi kršenja pogodbe s strani toženca zgolj, če bi tožnica predhodno vrnila denarna sredstva svoji ustanoviteljici (v proračun)? 4) Ali je sodišče druge stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko po eni strani tožnici priznava lastno pravno osebnost, odreka njeni ustanoviteljici aktivno pasivno legitimacijo ter izpostavlja, da njeno notranje razmerje z ustanoviteljico ni pomembno, po drugi strani pa glede nastanka škode tožnici kot bistven element izpostavlja notranje razmerje med tožnico in njeno ustanoviteljico v smislu, da bi tožnici lahko nastala škoda zgolj, če bi nenamensko porabljena denarna sredstva s strani toženca vrnila ustanoviteljici, še preden bi bilo ugotovljeno da so bila denarna sredstva s strani toženca nenamensko porabljena?
5. Predlog ni utemeljen.
6. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da glede vprašanj, izpostavljenih v tožničinem predlogu, niso podani pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zato je njen predlog za dopustitev revizije skupaj z v njem vsebovano stroškovno zahtevo zavrnilo (367. c člen ZPP). Predlagateljica, ki s predlogom ni uspela, namreč sama krije svoje stroške postopka za dopustitev revizije (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).
7. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).
1 Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločalo četrtič.