Legislator Case Law & Legislation
VSRS Sklep I R 17/2022 ECLI:SI:VSRS:2022:I.R.17.2022 AI generated

Appeal court jurisdiction transferred to another High Court due to potential bias of the defendant's employer.

Case Number VSRS Sklep I R 17/2022
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Partially Allowed

Legislator summary

AI generated

The Supreme Court of Slovenia transferred jurisdiction of the appeal case from the High Court in Ljubljana to the High Court in Koper. The defendant, an employee of the Ljubljana High Court, appealed a first-instance judgment, raising concerns about the impartiality of the court where his employer works. The court ruled that this employment relationship constitutes a significant reason for transferring jurisdiction to ensure objective judicial impartiality.

Legislator headnote

AI generated

67. člen Zakona o pravdnem postopku; Okoliščina, da je stranka zaposlen v sodišču, ki bi moralo odločati o njene pritožbi, predstavlja tehten razlog za prenos pristojnosti na drugo višje sodišče zaradi varovanja objektivne nepristranskosti.

Keywords

AI generated
transfer of jurisdiction judicial impartiality employee of court appeal proceedings significant reason objective impartiality High Court

Cited Legislation

AI generated
67. člen Zakona o pravdnem postopku
Vrhovno sodišče lahko na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi (67. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).
324. člen ZPP

Cited Case Law

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Za odločanje v tej zadevi se določi Višje sodišče v Kopru.

[JEDRO]

Okoliščina, da je drugi toženec zaposlen kot strokovni sodelavec na Višjem sodišču v Ljubljani, ki bi moralo odločati o njegovi pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje, je tehten razlog za prenos pristojnosti na drugo višje sodišče.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) je zoper toženo stranko vložila tožbo zaradi motenja posesti. Ker toženi stranki (v nadaljevanju toženca) na tožbo nista odgovorili, je sodišče izdalo zamudni sklep, s katerim je zahtevku tožnika ugodilo. Toženca sta nato vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje in odgovor na tožbo. Sodišče prve stopnje je presodilo, da predlog drugega toženca za vrnitev v prejšnje stanje ni utemeljen. Drugi toženec je zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje vložil pritožbo na Višje sodišče v Ljubljani, ki je na podlagi predloga sodnice poročevalke na Vrhovno sodišče posredovalo predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča. Predlagatelj trdi, da je drugi toženec zaposlen pri Višjem sodišču v Ljubljani kot strokovni sodelavec na izvršilnem oddelku in je zato izkazan tehten razlog za prenos pristojnosti na drugo višje sodišče.

2. Predlog je utemeljen.

3. Vrhovno sodišče lahko na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi (67. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Drugi tehtni razlogi, ki lahko utemeljujejo delegacijo pristojnosti po navedenem členu, so po ustaljeni sodni praksi tudi okoliščine, ki bi lahko vzbujale dvom v nepristranskost sodišča. 1

4. Okoliščina, da je drugi toženec zaposlen kot strokovni sodelavec na Višjem sodišču v Ljubljani, ki bi moralo odločati o njegovi pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje, je tehten razlog za prenos pristojnosti na drugo višje sodišče. Zaradi varovanja objektivne nepristranskosti sojenja je Vrhovno sodišče predlogu ugodilo in za odločanje v zadevi določilo Višje sodišče v Kopru. Senat je odločitev sprejel soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Sklep VS RS I R 41/2019 z dne 14. 3. 2019; I R 76/2015 z dne 9. 7. 2015; I R 102/2012 z dne 21. 6. 2012.