Slovenian court dismissed appeal, confirming Croatian jurisdiction over inheritance of foreign citizen's property in Croatia.

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

V 79. členu ZMZPP je določeno, da če je nepremičnina slovenskega državljana v tujini, je slovensko sodišče pristojno le, če po pravu države, v kateri so nepremičnine, ni pristojen njen organ. Zakon o rješavanju sukoba zakona s propisima drugih zemalja u određenim odnosima pa v 72. členu določa izključno pristojnost hrvaškega sodišča za dedovanje nepremičnine tujega državljana, če se ta nahaja v Republiki Hrvaški. Ob takšnih določilih subsidiarna pristojnost slovenskega sodišča po drugem odstavku 79. člena ZMZPP ne pride v poštev in bo moral pritožnik kot dedič zapuščinski postopek za novo najdeno premoženje sprožiti v Republiki Hrvaški, glede na to, da se nepremičnina nahaja tam.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da ne Okrajno sodišče v Trbovljah in ne drugo sodišče v Republiki Sloveniji ni pristojno za odločanje o kasneje najdeni zapuščini (nepremičnini) z lego v Republiki Hrvaški, last zapustnice, ki je umrla ... 2009.

2. Zapustničin sin (pritožnik), ki je bil razglašen za edinega dediča celotnega zapustničinega premoženja, se pritožuje iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava in kršitve procesnih določb ter navaja, da je sklep sodišča prve stopnje, da slovensko sodišče ni pristojno za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju, napačen. V tej zadevi je pomembno, da je bil zapuščinski postopek po zapustnici že izpeljan in zaključen, zato bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi 221. člena Zakona o dedovanju (ZD) in ob uporabi Uredbe (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 7. 2022 (Uredba) izdati dodatni sklep o dedovanju, s katerim bi pozneje najdeno premoženje, to je nepremičnino na Hrvaškem, dodelilo pritožniku kot edinemu dediču. Takšna je tudi sodna praksa, na katero se pritožnik sklicuje v pritožbi in navaja, da ob tem pristojnost slovenskega sodišča ne more biti problematizirana. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, to sodišče pa naj izda dodatni sklep o dedovanju.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz podatkov spisa (smrtovnice - list. št. 1) izhaja, da je zapustnica umrla ... 2009. Iz sklepa o dedovanju z dne 31. 8. 2009 (list. št. 23) izhaja, da je sodišče prve stopnje opravilo zapuščinsko obravnavo, ugotovilo obseg zapuščine ter za edinega dediča razglasilo pritožnika, ki je podedoval zapustničino premoženje. Pritožnik je 25. 11. 2021 (list. št. 22) predlagal izdajo dodatnega sklepa o dedovanju za kasneje najdeno premoženje, to je nepremičnino z lego v Republiki Hrvaški, pri tem pa se sklicuje na 221. člen ZD in Uredbo. Skladno z 221. členom ZD sodišče, če se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katerega se ob izdaji sklepa ni vedelo, ne opravi nove zapuščinske obravnave, temveč razdeli premoženje z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju. Vendar navedeno določilo v obravnavani zadevi ne pride v poštev, saj ni sporno, da gre za dedovanje z mednarodnim elementom, to je za dedovanje nepremičnine, ki se nahaja v tujini. Zato je treba upoštevati predpise, ki urejajo čezmejno dedovanje. 4. člen Uredbe določa splošno pristojnost, in sicer, da so sodišča države članice, v kateri je imel zapustnik ob smrti običajno prebivališče, pristojna za odločanje o celotnem dedovanju. Namen Uredbe je, da se dedovanje po zapustniku, ne glede na premoženje, ki se lahko nahaja v različnih državah članicah, izvede le v eni državi članici, torej da ne gre za „drobljenje zapuščinskega postopka“ v več državah članicah. Iz 83. člena Uredbe izhaja, da se uporablja za dedovanje po osebah, ki umrejo na ali po 17. 8. 2015, takšna je tudi sodna praksa. 1 Ker je v obravnavani zadevi zapustnica umrla pred veljavnostjo Uredbe, določilo 4. člena o splošni pristojnosti ne pride v poštev, kar je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo.

5. V tem primeru je treba uporabiti določila Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP). V 79. členu tega zakona je določeno, da če je nepremičnina slovenskega državljana v tujini, je slovensko sodišče pristojno le, če po pravu države, v kateri so nepremičnine, ni pristojen njen organ. Zakon o rješavanju sukoba zakona s propisima drugih zemalja u određenim odnosima 2 pa v 72. členu določa izključno pristojnost hrvaškega sodišča za dedovanje nepremičnine tujega državljana, če se ta nahaja v Republiki Hrvaški. Ob takšnih določilih subsidiarna pristojnost slovenskega sodišča po drugem odstavku 79. člena ZMZPP ne pride v poštev in bo moral pritožnik kot dedič zapuščinski postopek za novo najdeno premoženje sprožiti v Republiki Hrvaški, glede na to, da se nepremičnina nahaja tam. Takšno stališče zavzema tudi sodna praksa, ki jo tožnik navaja v pritožbi. Iz zadeve VSC Cp 358/2019 je razvidno, da je bil prvotni sklep o dedovanju izdan v letu 2018, zato sta bila uporabljena 4. in 83. člen Uredbe. V zadevi VSC I Cp 294/2009 je bil uporabljen 79. člen ZMZPP in je bil dedič napoten na hrvaško sodišče. V zadevi VSL I Cp 2097/2019 pa je zapustnik umrl pred 17. 8. 2015, zato je sodišče pojasnilo, da uporaba Uredbe ne pride v poštev. Ker je šlo za dedovanje tujega, to je hrvaškega državljana, premične stvari pa so se nahajale v Sloveniji, je bil uporabljen 80. člen ZMZPP in se je dedovanje izvedlo pred slovenskim sodiščem z uporabo hrvaškega prava.

6. Ker je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo ter so se pritožbeni očitki izkazali za neutemeljene in ker pritožbeno sodišče tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD) ni našlo upoštevnih napak, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

1 VSK sklepa I Cp 666/2015 in I Cp 682/2016.

2 NN RH 53/91, 88/01.