Administrative court dismisses lawsuit challenging final civil court judgment as administrative courts lack jurisdiction over judicial decisions.

Tožba se zavrže.

[JEDRO]

Upravno sodišče ni instančno sodišče, ki bi odločalo še o zakonitosti odločitve višjega sodišča.

Tožnik smiselno zatrjuje kršitev nekaterih (ustavnih) procesnih pravic, vendar sodišče pojasnjuje, da v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati kršitve ustavnih pravic, ki naj bi se zgodile v pravdnem postopku (kot samostojni razlog za tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1), temveč je njihovo varstvo mogoče prav tako uveljavljati le v okviru pravnih sredstev konkretnega postopka.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožnik v tožbi izpodbija sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 219/2021 z dne 9. 3. 2021. S to sodbo je sodišče zavrnilo pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo, s katero je sodišče tožniku priznalo odškodnino za izgubljeni mobilni aparat v višini 167,68 EUR in odločilo o deležu stroškov sodnega postopka.

2. Tožnik v tožbi navaja, da pritožbeno sodišče ni upoštevalo dejstva, da zastopnik tožene stranke ni bil vabljen na glavno obravnavo, da sodišče ni upoštevalo vseh ostalih stroškov, ki jih je imel v zvezi z izgubljenim mobilnim aparatom, da je aparat dal v popravilo zaradi slabega signala na naslovu njegovega prebivanja, kar je odgovornost tožene stranke (iz pravdnega postopka), da se je zaradi slabega signala in izgube telefona poslabšalo njegovo zdravstveno stanje, da mu brezplačna pravna pomoč za zastopanje v pravdnem postopku iz njemu nerazumljivih razlogov ni bila odobrena in da mu dne 13. 5. 2021 ni bil omogočen vpogled v spis (vpogled je zahteval med delovnim časom, ne pa med uradnimi urami). Naslovnemu sodišču predlaga, da razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. Tožba ni dovoljena.

4. V upravnem sporu se zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo (1. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika (prvi odstavek 2. člena ZUS-1), pri čemer ZUS-1 v 3. členu izrecno določa, da upravni akti niso tiste odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti.

5. Tožnik izrecno izpodbija sodbo, ki jo je izdalo Višje sodišče v Ljubljani v pravdnem postopku, kar predstavlja odločitev nosilca sodne veje oblasti, ki jo je sprejel za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti. Na podlagi že citiranega 3. člena ZUS-1 tožba v upravnem sporu zoper takšno odločbo ni dovoljena. Odločitev rednih sodišč se ne more in ne sme izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, saj upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednimi sodišči ter tam sprejetih odločitev. 1 Če bi upravno sodišče v takem primeru sprejelo odločanje, bi to pomenilo vzpostavitev upravnega spora kot vzporednega sistema nadzora nad zakonitostjo odločitev drugih sodišč mimo tistega, ki je s pravnimi sredstvi zagotovljen v konkretnem sodnem postopku. 2

6. V konkretnem primeru je sodno varstvo tožnikovih pravic v zvezi z izgubljenim mobilnim aparatom (zaradi česar je zahteval odškodnino) zagotovilo na prvi stopnji Okrajno sodišče v Ljubljani v pravdnem postopku, za presojo zakonitosti in pravilnosti njegove odločitve pa je bilo na podlagi tožnikove pritožbe pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ki je o zadevi tudi odločilo. Upravno sodišče ni instančno sodišče, ki bi odločalo še o zakonitosti odločitve višjega sodišča.

7. V tožbi tožnik sicer omenja, da mu je bila v obravnavanem pravdnem postopku dvakrat zavrnjena dodelitev brezplačne pravne pomoči, kar predstavlja odločitev, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, vendar bi tožnik moral sprožiti upravni spor zoper odločbe, s katerimi je bila njegova prošnja za brezplačno pravno pomoč zavrnjena, ne pa zoper končni sodbi, ki sta jih okrajno in višje sodišče izdala v pravdnem postopku.

8. Tožnik smiselno zatrjuje tudi kršitev nekaterih (ustavnih) procesnih pravic, vendar sodišče pojasnjuje, da v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati kršitve ustavnih pravic, ki naj bi se zgodile v pravdnem postopku (kot samostojni razlog za tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1 3 ), temveč je njihovo varstvo mogoče prav tako uveljavljati le v okviru pravnih sredstev konkretnega postopka. Kot že omenjeno, je to možnost tožnik s pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani tudi izkoristil.

9. Na podlagi vsega navedenega je sodišče tožnikovo tožbo zavrglo iz razloga po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, saj izpodbijani akt ni akt, ki bi ga bilo možno izpodbijati s tožbo (niti v rednem upravnem sporu niti v sporu zaradi varstva ustavnih pravic).

10. Sodišče ni opravilo glavne obravnave, saj gre za vprašanje podanosti procesnih predpostavk v okviru predhodnega preizkusa tožbe. 4

1 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 178/2015 z dne 6. 4. 2016 (tč. 11) in I Up 40/2016 z dne 2. 3. 2016 (tč. 9).

2 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 254/2016 z dne 11. 10. 2016 (tč. 15).

3 Prvi odstavek 4. člena ZUS-1: V upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

4 Prim. 274. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in 36. členom ZUS-1.