Appeal dismissed; court upheld first instance ruling prioritizing tenant's right to housing over owner's possession rights.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala vzpostavitev zadnjega mirnega posestnega stanja nepremičnine, ID znak parc. št. X 55/43 tako, da toženec tožnici izroči ključe vhodnih vrat hiše Gregorčičeva, Z.P., ključe vhodnih vrat prvega nadstropja, dostopnih po zunanjih stopnicah in daljinec ograjnih vrat, da bo tožeči stranki omogočeno nemoteno izvrševanje posesti nepremičnine, prepoved nadaljnjih motenj in plačilo stroškov postopka. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti 1.617,43 EUR njenih pravdnih stroškov.

2. Tak sklep s pravočasno pritožbo izpodbija tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom, da se pritožbi v celoti ugodi, izpodbijani sklep spremeni, podredno razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v tem pravdnem postopku na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, svojo odločitev je skrbno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče povzema vse pravilne ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje in le še glede na izrecna pritožbena izvajanja dodaja:

6. Sodišče prve stopnje je odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 114/2008 uporabilo pravilno. Tožnica v hiši ne živi, ampak tja prihaja občasno, medtem ko tožencu hiša pomeni dom, kjer stalno prebiva. V danem primeru si nasproti stojita pravica tožnice do soposesti, na drugi strani pa pravica toženca do stanovanja, doma in zasebnosti. Sodišče prve stopnje je odločilo pravilno, ko je pravico toženca do stanovanja, doma in zasebnosti opredelilo kot močnejšo pravico od pravice tožnice do posestnega varstva, pri tem pa ni pomembno, ali je tožnica pred motilnim dejanjem imela posest ali ne, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo le katera pravica je močnejša, pravica tožnice do posesti ali pravica toženca do stanovanja, doma in zasebnosti.

7. Višje sodišče v Ljubljani je v svojem sklepu II Cp 1911/2000 prav tako dalo prednost varstvu posestnika, ki nepremičnino uporablja za uresničevanja svoje pravice do stanovanja, doma in zasebnosti.

8. Res je, da dejanski naslov tožnice za to pravdno zadevo ni pomemben, izpodbijani sklep pa se na to dejstvo niti ne opira.

9. Drži tudi, da se v motenjski pravdi presoja le zadnje posestno stanje in nastalo motenje, vendar pa je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje potrebno presoditi tudi o tem, katera pravica je močnejša, kar je sodišče prve stopnje pravilno tudi storilo.

10. Sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča, da tožnca zaradi napada toženca nima ekonomskega interesa za tožbo in je taka pritožbena graja protispisna.

11. Glede na pravilno presojo sodišča prve stopnje o pravici tožnice do soposesti sporne nepremičnine in glede pravice toženca do stanovanja, doma in zasebnosti, so neutemeljena vsa pritožbena izvajanja glede tožničine pravice do posesti, saj je to nedvomno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

12. Pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 154. člena, 155. členu in prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka v pravdi ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča, zato prav tako nosi sama svoje pritožbene stroške.