Appeal dismissed; new facts in appeal rejected without valid explanation for delay under ZPP Art. 337.1.

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnica nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Nove trditve v pritožbi niso dovoljene, če istočasno pritožnik ne pojasni, zakaj jih ni pravočasno podal pred sodiščem prve stopnje.

Glede pritožbene navedbe, da je toženka račun št. 109/2018 v višini 2.230,02 EUR na dan vložene pritožbe poplačala v celoti, pritožbeno sodišče odgovarja, da dejansko stanje (kar je tudi morebitno plačilo dolga) presoja na dan zaključka glavne obravnave in zato ne more upoštevati novih navedb toženke glede dejstev, ki so nastopila po 6. 5. 2021, ko je bila zaključena glavna obravnava. Pritožbeno sodišče pripominja, da se bo morebitno plačilo poračunalo pri plačilu preostale obveznosti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 4.441,13 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 3.821,13 EUR od 20. 12. 2019 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 620,00 EUR od 1. 9. 2018 do plačila (I. točka izreka). Postopek je v preostalem delu ustavilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še plačilo stroškov postopka tožeče stranke v višini 722,27 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper takšno odločbo se je laično pritožila tožena stranka in predlagala, da sodišče razveljavi izpodbijano sodbo ter plačilo stroškov naloži tožeči stranki.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da sta bili pravdni stranki v poslovnem odnosu, česar tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi in pritožbi ni zanikala. Tožena stranka je uveljavljala plačilo zneska 6.654,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zaradi tega, ker je na podlagi naročila tožene stranke zanjo opravila storitev polaganja epoksi tlaka v bivalnih zabojnikih. Tožena stranka ji je tekom postopka nekaj zneskov plačala, kar je sodišče prve stopnje poračunalo in v tem delu postopke ustavilo.

6. Tožeča stranka je vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, izvršilno sodišče je izdalo sklep, zoper katerega je tožena stranka ugovarjala. Kasneje je tožeča stranka podala dopolnitev tožbe, na katero tožena stranka ni odgovorila. Prav tako se ni odzvala na vabilo sodišča na prvi narok. Zato je sodišče razsodilo na podlagi trditev in dokazov, ki jih je imelo na razpolago na dan glavne obravnave.

7. Pritožnica v pritožbi navaja, da zavrača plačilo stroškov postopka, pri tem pa ne navede konkretnih razlogov za to, razen da tožeča stranka ni hotela stornirati računa 120/2018 v vrednosti 978,00 EUR in 135/2018 v vrednosti 620,00 EUR, ki sta bila izdana zaradi popravila napak pri izdelavi epoksi tlakov. Pritožbeno sodišče pritožnici pojasnjuje, da je toženka dolžna plačati tožnici stroške postopka na podlagi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj je bila v pravdi pred sodiščem prve stopnje neuspešna.

8. Pritožbene trditve, da tlak ni bil kvalitetno narejen in da prevzem tlakov ni bil potrjen, so nove, saj jih v ugovoru zoper izdani sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine tožena stranka ni navajala, niti ni podala kakšne druge vloge niti ni pristopila na narok, da bi jih tam ustno podala.

9. Določba prvega odstavka 337. člena ZPP določa, da v pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona. Povedano drugače nove trditve v pritožbi niso dovoljene, če istočasno pritožnik ne pojasni, zakaj jih ni pravočasno podal pred sodiščem prve stopnje.

10. V ugovoru zoper sklep o izvršbi je tožena stranka navajala le, da je sklep o izvršbi 0000 VL 203678/2019 zavrnila in ga v poslovnih knjigah ne vodi kot dolg, temveč kot nerešeno reklamacijo in neizvršeno medsebojno kompenzacijo za dobavo blaga in da je tožeča stranka dolžna odpraviti nerešeno reklamacijo ter izvršiti medsebojni pobot za dostavljeno blago, šele nato lahko izstavi račun. Navedbe v ugovoru so popolnoma pavšalne, brez pojasnila, za kaj pri reklamaciji točno gre. Navedbe iz pritožbe so sicer konkretnejše, vendar pa, kot že rečeno, prepozne, zato jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati.

11. Glede pritožbene navedbe, da je toženka račun št. 109/2018 v višini 2.230,02 EUR na dan vložene pritožbe poplačala v celoti, pritožbeno sodišče odgovarja, da dejansko stanje (kar je tudi morebitno plačilo dolga) presoja na dan zaključka glavne obravnave in zato ne more upoštevati novih navedb toženke glede dejstev, ki so nastopila po 6. 5. 2021, ko je bila zaključena glavna obravnava. Pritožbeno sodišče pripominja, da se bo morebitno plačilo poračunalo pri plačilu preostale obveznosti.

12. Glede navedb, da dostavljajo zapisnik kakovostnega pregleda, pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšen dokaz v pritožbenem postopku ni več mogoč in je prepozen, saj pritožnica ni pojasnila, zakaj ga ni predložila pravočasno (prvi odstavek 337. člena ZPP).

13. Pritožničina navedba, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo predloga za preložitev razprave na sodišču zaradi obvezne odsotnosti zaradi epidemije COVID-19, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da je že sodišče prve stopnje toženi stranki v izpodbijani sodbi pojasnilo (5. točka obrazložitve), da je bila obravnava razpisana za 6. 5. 2021 ob 9.15 uri, tožena stranka pa je istega dne šele ob 16.05 uri (torej po izvedenem naroku) sodišču poslala elektronsko sporočilo, da A. A. spada v rizično skupino in je dolžan spoštovati NIJZ navodila, zato prosi za preložitev obravnave. Takšno opravičilo je seveda prepozno in ga sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati.

14. Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki tožene stranke izkazali za neutemeljene in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane odločbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi tožene stranke odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te odločbe (365. v zvezi s 166. členom ZPP).

15. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.