Default judgment upheld; appeal dismissed as default judgments rely on non-contested factual assertions.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Zamudna sodba temelji na neizpodbojni domnevi, da tožena stranka s svojo pasivnostjo (ker ni odgovorila na tožbo) priznava tožnikove dejanske navedbe, na katerih ta gradi svoj tožbeni zahtevek, zato sodišče v postopku izdaje zamudne sodbe ne izvaja dokazov in ne preizkuša resničnosti tožnikovih dejanskih navedb. Posledično zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pač pa zgolj iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 338. člena ZPP). Pritožbene navedbe, da naj bi toženec v izvršilnem postopku tožniku preplačal dolg, s čimer naj bi bil po mnenju toženca plačan tudi del odpravnine (za katero sicer priznava, da je tožniku ni izplačal), zato niso upoštevne.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku odpravnino v znesku 2.586,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2020 dalje do plačila in mu povrniti stroške postopka v znesku 436,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega izpolnitvenega postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec. Navaja, da je imel tožnik vse plačano in da bi mu izplačal tudi odpravnino, če bi se kaj pogovorili. Prosi, da se upoštevajo njegova plačila, ki jih je nakazal in ki jih je še enkrat nakazala banka z njegovega računa tožnikovemu odvetniku v izvršbi.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da toženec v pritožbi priznava, da mu ni plačal odpravnine, in da toženec v nadaljevanju pritožbe navaja dejstva iz drugega – izvršilnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, in da je pravilno uporabilo materialno pravo. Toženec pa pritožbenih razlogov kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava sicer sploh ne uveljavlja.

6. Zamudna sodba temelji na neizpodbojni domnevi, da tožena stranka s svojo pasivnostjo (ker ni odgovorila na tožbo) priznava tožnikove dejanske navedbe, na katerih ta gradi svoj tožbeni zahtevek, zato sodišče v postopku izdaje zamudne sodbe ne izvaja dokazov in ne preizkuša resničnosti tožnikovih dejanskih navedb. Posledično zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pač pa zgolj iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 338. člena ZPP). Pritožbene navedbe, da naj bi toženec v izvršilnem postopku tožniku preplačal dolg, s čimer naj bi bil po mnenju toženca plačan tudi del odpravnine (za katero sicer priznava, da je tožniku ni izplačal), zato niso upoštevne.

7. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve in ga zato ni mogoče šteti za strošek, ki je bil potreben za ta spor, krije tožnik sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).