Appeal dismissed; court held no duty to warn parties about future cost rulings in main judgment under ZPP.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Pritožba zmotno očita, da bi moralo sodišče stranki v sodni odločbi z dne 4. 6. 2021 opozoriti, da namerava po njeni pravnomočnosti odločiti o višini stroškov s posebnim sklepom. Takšna zahteva iz določb ZPP ne izhaja. Sodne prakse, iz katere naj bi izhajalo nasprotno, pritožba ne specificira. Sicer pa se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodne odločbe z dne 4. 6. 2021 glede odločitve o stroških postopka sklicevalo na četrti odstavek 163. člena ZPP, zato toženec v nobenem primeru ne more trditi, da ni vedel, da bo pravnomočni sodni odločbi z dne 4. 6. 2021 sledila izdaja izpodbijanega sklepa. Upoštevajoč navedene razloge je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je bila tožencu kršena ustavna pravica do pravnega sredstva.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da je toženec dolžan za tožnika povrniti stroške postopka v višini 2.354,80 EUR na račun prvostopenjskega sodišča, v roku 8 dni, v primeru zamude z obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila (I. točka izreka). Tožencu je naložilo, da tožniku v roku 8 dni plača 112,00 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Toženec se pritožuje zoper sklep iz pritožbenega razloga po 341. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji), tj. zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Očita, da mora sodišče v primeru, ko namerava odločiti o višini stroškov s posebnim sklepom po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari, na to skladno z obstoječo sodno prakso stranki opozoriti v odločitvi o glavni stvari. Ker tega ni storilo, je tožencu kršilo pravico do pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji). Če bi toženec vedel, da bo o višini stroškov izdan poseben sklep, bi vložil pritožbo zoper odločitev o glavni stvari, saj višina v sklepu odmerjenih stroškov znaša znatno več kot višina glavnice v odločitvi o glavni stvari. Toženec v pritožbi še obširno pojasnjuje, da so bile neresnične navedbe tožnika o tem, da ni podpisal sporazuma o prenehanju delovnega razmerja in da je bila zato odločitev o glavni stvari nepravilna. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da ta ni utemeljena in predlaga potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Materialno pravo je uporabilo pravilno.

6. Sodišče prve stopnje je v 4. točki izreka sodne odločbe I Pd 717/2020 z dne 4. 6. 2021 odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku vse stroške tega postopka, pri čemer je dolžan stroške, ki jih je sodišče plačalo za tožnika iz sredstev brezplačne pravne pomoči, nakazati na račun tega sodišča. Ta sodna odločba je postala pravnomočna in izvršljiva 31. 8. 2021.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno izdalo izpodbijani sklep in z njim odločilo o konkretni višini stroškov, ki jih je toženec glede na citirano 4. točko izreka sodne odločbe z dne 4. 6. 2021 dolžan povrniti tožniku oziroma zanj. Za to je imelo podlago v četrtem odstavku 163. člena ZPP, ki med drugim določa, da lahko sodišče v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek, odloči le, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu; v takem primeru se sklep o višini stroškov izda po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Pritožba zmotno očita, da bi moralo sodišče stranki v sodni odločbi z dne 4. 6. 2021 opozoriti, da namerava po njeni pravnomočnosti odločiti o višini stroškov s posebnim sklepom. Takšna zahteva iz določb ZPP ne izhaja. Sodne prakse, iz katere naj bi izhajalo nasprotno, pritožba ne specificira. Sicer pa se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodne odločbe z dne 4. 6. 2021 glede odločitve o stroških postopka sklicevalo na četrti odstavek 163. člena ZPP, zato toženec v nobenem primeru ne more trditi, da ni vedel, da bo pravnomočni sodni odločbi z dne 4. 6. 2021 sledila izdaja izpodbijanega sklepa. Upoštevajoč navedene razloge je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je bila tožencu kršena ustavna pravica do pravnega sredstva.

8. Neuspešne so pritožbene navedbe o neresničnosti tožnikovih trditev o tem, da ni podpisal sporazuma o prenehanju delovnega razmerja. S temi navedbami bi toženec lahko izpodbijal kvečjemu sodno odločbo z dne 4. 6. 2021, a zoper njo pritožbe ni vložil.

9. Ker v pritožbi uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

10. Tožnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni bistveno prispeval k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (155. in 165. člen ZPP).