Appeal dismissed; fraud prosecution halted due to statute of limitations and lack of proven property damage.

I. Pritožba oškodovane družbe se kot neutemeljena zavrne.

[JEDRO]

Ker je bila izvršba nato neuspešna, je oškodovana družba glede svoje terjatve do obdolženca ostala na istem, kot pred sklenitvijo sodne poravnave in z lažnivim prikazovanjem obdolženca v izvršilnem postopku le-ta oškodovani družbi ni povzročil nobene škode, ker je ta, kot rečeno obstajala že prej in je bila tudi predmet sklenjene sodne poravnave. S tega vidika goljufivo ravnanje tudi ni nastalo v časovnem obdobju kot ga zatrjuje obtožni akt oziroma, dejanje, kot se obdolžencu očita, sploh ni kaznivo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrajno sodišče v K. je z izpodbijanim sklepom na podlagi tretjega odstavka 293. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 4. točko 357. člena ZKP ustavilo kazenski postopek zoper obdolženega V.Z. v smeri kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženca ter nagrado in potrebne izdatke obdolženčevega zagovornika, naložilo v breme proračuna.

2. Zoper sklep se po svoji pooblaščenki pritožuje oškodovana družba A. – J. d.o.o. I.. Uveljavlja pritožbene razloge po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, oškodovancu pa povrne stroške predmetnega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je ustavilo kazenski postopek zoper obdolženca, ker je glede na opis dejanja v obtožnem predlogu ugotovilo, da je kazenski pregon zastaral. V obtožnem predlogu je namreč navedeno, da je obdolženec lažnivo prikazoval dejanske okoliščine od oktobra 2010 dalje in s tem spravil direktorja oškodovane družbe v zmoto, da je ta 2.11.2010, 4.4.2013 in 1.10.2013 predlagal odlog izvršbe. To pa pomeni, da je kot čas storitve kaznivega dejanja šteti zadnji dan v oktobru 2010, medtem ko so odlogi izvršbe le posledica obdolženčevega zavajanja. Ker je od storitve kaznivega dejanja poteklo več kot 10 let, kazenski pregon po 4. točki prvega odstavka 90. člena KZ-1, ni več dopusten.

5. Z navedenim stališčem se pooblaščenka oškodovane družbe ne strinja z utemeljitvijo, da je v obtožnem predlogu jasno navedeno, da je obdolženec lažnivo prikazoval dejanske okoliščine od oktobra 2010 dalje in je zato glede na odloge izvršbe razbrati, da ga je zavajal češ, da bo dolg poravnal, vse do oktobra 2013, ko je oškodovana družba zadnjič podala predlog za odlog izvršbe. Nelogično je namreč, da bi to storila zaradi obdolženčevega prepričevanja v oktobru 2010, to je po poteku skoraj treh let in gre zato za nadaljevano kriminalno dejavnost obdolženca. Kot zadnje dejanje bi bilo zato šteti september 2013, zaradi česar kazenski pregon po mnenju pritožbe še ni zastaral.

6. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je izpodbijana odločitev sicer pravilna, vendar iz drugih razlogov. Po določbi prvega odstavka 91. člena KZ-1 zastaranje kazenskega pregona začne tistega dne, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno, to je od dneva, ko je storilec delal oziroma bi moral delati, ne glede na to, kdaj nastane posledica. Kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 je storjeno, kadar storilec z lažnim prikazovanjem dejanskih okoliščin spravi drugega v zmoto ali ga v zmoti pusti in s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. V konkretnem primeru se obdolžencu očita, da je direktorja oškodovane družbe z lažnim prikazovanjem dejanskih okoliščin spravil v zmoto, najprej pri sklenitvi sodne poravnave v mesecu marcu 2010, nato pa še v izvršilnem postopku od oktobra 2010 dalje tako, da je oškodovana družba 2.11.2010, nato pa še 4.4.2013 in 1.10.2013 podala predlog za odlog izvršbe, čemur je sodišče sledilo, ker pa obdolženec kljub temu obveznosti ni poravnal, njegova družba pa je bila izbrisana iz sodnega registra, je bila oškodovana družba prikrajšana za znesek 40.000,00 EUR.

7. Iz povzetega opisa dejanja tako izhaja, da se obdolžencu ne očita, da je oškodovani družbi povzročil škodo, kar predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja goljufije, pač pa, da škode ni odpravil, torej, da ni izpolnil tega, kar se je zavezal ob sklenitvi sodne poravnave in z vsakokratnimi obljubami v izvršilnem postopku, da bo dolg poravnal. Ker je bila izvršba nato neuspešna, je oškodovana družba glede svoje terjatve do obdolženca ostala na istem, kot pred sklenitvijo sodne poravnave in z lažnivim prikazovanjem obdolženca v izvršilnem postopku le-ta oškodovani družbi ni povzročil nobene škode, ker je ta, kot rečeno obstajala že prej in je bila tudi predmet sklenjene sodne poravnave. S tega vidika goljufivo ravnanje tudi ni nastalo v časovnem obdobju kot ga zatrjuje obtožni akt oziroma, dejanje, kot se obdolžencu očita, sploh ni kaznivo. Ker se iz tega razloga izpodbijana odločitev o ustavitvi sodnega postopka, ki ima pravno podlago v tretjem odstavku 293. člena ZKP, izkaže kot povsem pravilna, je sodišče druge stopnje pritožbo oškodovane družbe na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

8. Ker oškodovanec po petem odstavku 3. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ni zavezanec za plačilo sodne takse, sodišče druge stopnje o njej ni odločalo.