Appeal dismissed; burden of proof for non-driving rests with vehicle owner in traffic violation proceedings.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Storilec mora plačati sodno takso za pritožbo v znesku 150,00 EUR.

[JEDRO]

Dokazno breme za dejstvo, da ni vozil, je na lastniku vozila. Ob taki porazdelitvi dokaznega bremena načelo materialne resnice nima enakega pomena kot sicer, prav tako pa ima tudi razpravno načelo prednost pred preiskovalnim.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Postojni zavrnilo kršiteljevo zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog Medobčinskega inšpektorata in redarstva občin ... in ..., Pn22451-1843/2019 zaradi prekrška po 4. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP. Prekršek je bil storjen z avtomobilom, last kršitelja. Kršitelju ni uspelo izkazati, da avtomobila ni vozil on.

2. Zoper sodbo se po svojem zagovorniku pritožuje kršitelj. Prekrška ni storil, saj se je v inkriminiranem času nahajal v hotelu A v ..., kjer je izvajal gradbena dela. Z njim so bili še A. A., B. B. in C. C., o čemer prilaga dokazila. Kršitelj je zahtevo za sodno varstvo vložil laično, bil je prepričan, da lahko svoje trditve izkaže že na zaslišanju. Sodišče pa je kršilo določbe postopka, ker ga ni zaslišalo. Ravnalo je tudi v nasprotju s četrtim odstavkom 65. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), saj ni dopolnilo dokaznega postopka po pravilih rednega postopka. Podane so tudi kršitve po 8. točki 155. člena ZP-1, saj sodba ni obrazložena in kršitev po drugem odstavku 155. člena v zvezi z drugim odstavkom 167. člena ZP-1, saj je bila storilcu kršena tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva. S predmetno pritožbo je izkazal najmanj razumen dvom v to, da je on vozil avtomobil v času storitve prekrška. Kršitelj meni, da inštitut prekluzije ni povsem združljiv z načelom materialne resnice in tudi oficialnosti, ki sta v prekrškovnem postopku vodilna in imata prednost pred prekluzijo, zato bi bilo treba pritožbi priložene dokaze upoštevati.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zahteva za sodno varstvo predstavlja sodno kontrolo odločitev prekrškovnih organov po hitrem postopku. Po svoji naravi je blizu pritožbi v rednem prekrškovnem postopku, razlogi zanjo so omejeni, zlasti pa so omejeni razlogi za preizkus po uradni dolžnosti. Sodišče po uradni dolžnosti tako ne preizkuša pravilnost ugotovitve dejanskega stanja, temveč je pri tem vezano na vsebino zahteve za sodno varstvo. Če uspe kršitelj z navedbami v zahtevi zbuditi dvom v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, sodišče postopa po četrtem odstavku 65. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ter dopolni ali ponovi dokazni postopke po pravilih rednega postopka.

5. V predmetni zadevi je prekrškovni organ odločil na podlagi 8. člena ZPrCP, po katerem se za prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, ko ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, kaznuje lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Možnost dokazovanja, da ni vozil, je imel kršitelj v postopku po zahtevi za sodno varstvo. V zahtevi za sodno varstvo pa je zgolj navedel, da ni vozil in ni predlagal izvedbe nobenega dokaza v potrditev svojih navedb, tudi ne svojega zaslišanja. Ker zgolj s pavšalno navedbo ne more zbuditi dvoma v zaključke prekrškovnega organa in ker je breme predlaganja dokazov na kršitelju, sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage, da bi dopolnjevalo dokazni postopek oziroma da bi kršitelja zaslišalo.

6. Navedbe in dokazni predlogi, podani šele v pritožbi pa so prepozni. Pri uveljavljanju zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi novih dejstev in dokazov mora namreč pritožnik verjetno izkazati, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji, kar pa mu ni uspelo. Nobenega razumnega razloga ni, da ne bi navedb o tem, da je bil v času storitve prekrška drugje (in dokaznih predlogov za te navedbe), mogel podati že v zahtevi za sodno varstvo. Kot rečeno, je dokazno breme za dejstvo, da ni vozil, na lastniku vozila. Ob taki porazdelitvi dokaznega bremena načelo materialne resnice nima enakega pomena kot sicer, prav tako pa ima tudi razpravno načelo prednost pred preiskovalnim.

7. Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (tretji dostavek 163. člena ZP-1).

8. Pritožnik mora na podlagi 144. v zvezi s 147. členom ZP-1 plačati sodno takso za pritožbo v znesku 150,00 EUR (tar.št. 8132 Zakona o sodnih taksah).