Appellate court dismisses appeal where three-year non-use extinguished easement despite new evidence claims.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki nerazdelno povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR v roku 15 dni od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

[JEDRO]

Glede na to, da tožnika kot lastnika gospodujoče stvari svoje zatrjevane stvarne pravice tri leta zapored od maja 2015 nista izvrševala, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je prišlo do osvoboditve služnosti, zaradi česar je stvarna služnost prenehala.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala ugotovitev obstoja stvarne služnosti vožnje z osebnimi vozili v korist vsakokratnih lastnikov nepremičnine 77 k.o. ... in v breme dela nepremičnine 892/0 k.o. ... v lasti toženca (I. točka izreka). Odločilo je še, da sta tožnika dolžna tožencu povrniti pravdne stroške.

2. Zoper sodbo se pritožujeta tožnika iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlagata, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Toženec je kovinske količke postavil šele leta 2017 in ne aprila ali maja 2015, saj je bila meja šele junija 2017 dokončno urejena. Tožnika sta junija in septembra 2017 zahtevala odstranitev količkov. Drži, da sta tožnika trdila, da so bili količki postavljeni po maju 2015, vendar temu ni bilo tako in je dejansko prišlo do napake v komunikaciji med tožnikoma in njunim pooblaščencem. Če bi bili količki postavljeni leta 2015, bi tožnika že tedaj zahtevala odstranitev. Zato je tožba pravočasna. Navedbe tožnikov glede trenutka postavitve količkov ni mogoče šteti za pritožbeno novoto, saj ta dejstva izhajajo iz upravnega spisa, katerega vpogled sta tožnika predlagala, vendar ga sodišče ni izvedlo. Tožnik je izpovedal, da se ne spomni, kdaj so bili količki postavljeni. Sodišče je zagrešilo kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi sta tožnika vložila tožbo zaradi ugotovitve obstoja stvarne služnosti v breme nepremičnine v lasti toženca. Trdila sta, da sta stvarno služnost priposestvovala, pri čemer sta v vlogi z dne 1. 4. 2021 izrecno trdila, da je toženec na nepremičnini, ki sta jo uporabljala kot služnostno pot, postavil kovinske količke po mejni obravnavi in določitvi meje po 1. maju 2015. Toženčevih navedb, ki je trdil enako, da je količke postavil maja 2015, v postopku pred sodiščem prve stopnje nista prerekala. Trdila sta tudi, da od tedaj, ko je toženec postavil kovinske količke, stvarne služnosti nista več izvrševala. Tožbo na ugotovitev obstoja stvarne služnosti sta vložila 12. 10. 2018.

6. Glede na to, da tožnika kot lastnika gospodujoče stvari svoje zatrjevane stvarne pravice tri leta zapored od maja 2015 nista izvrševala, je sodišče prve stopnje na podlagi določila 233. člena SPZ v zvezi s prvim odstavkom 266. člena SPZ in 269. členom SPZ materialnopravno pravilno zaključilo, da je prišlo do tkim. osvoboditve služnosti, zaradi česar je stvarna služnost prenehala.

7. Pritožbene navedbe, s katerimi tožnika izpodbijata ugotovljeno dejansko stanje glede časa postavitve kovinskih količkov s strani toženca, predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (337. člen ZPP), saj sta tožnika prvič šele v pritožbenem postopku začela trditi, da je toženec kovinske količke postavil leta 2017 in da je pri pisanju navedb tožnikov prišlo do nesporazuma v komunikaciji z njunim pooblaščencem. Pritožbena navedba, da je ugotovljeno dejansko stanje glede postavitve količkov zmotno in nepopolno ugotovljeno, ni utemeljena tudi zato, ker tožnika navedenega dejstva postavitve količkov maja 2015, ki ga je zatrjeval toženec, nista prerekala. Neprerekano dejstvo pa se na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP šteje za priznano. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokaz z vpogledom v upravni spis, saj tožnika izvedbe navedenega dokaza nista predlagala (predlagal ga je toženec).

8. Pritožbena očitka, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, nista utemeljena, saj sodba sodišča prve stopnje vsebuje jasne in popolne razloge o vseh odločilnih dejstvih in je preizkus pravilnosti in zakonitosti sodbe mogoč. Prav tako je neutemeljen očitek o kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (protispisnost), ki jo pritožnika uveljavljata zgolj pavšalno, brez navedbe listine, iz katere naj bi bil podatek o odločilnem dejstvu napačno prenesen v sodbo.

9. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10. Tožnika s pritožbo nista uspela, tožencu pa so v pritožbenem postopku nastali stroški sestave odgovora na pritožbo v višini 375 točk ter materialni izdatki v višini 7,5 točk, skupaj 382,5 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR znaša 229,50 EUR, povečano za 22% DDV pa 279,99 EUR. Nagrade za posvet s stranko v višini 50 točk pritožbeno sodišče pooblaščencu tožnika ni priznalo, ker je nagrada za navedeno opravilo že zajeta v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo, prav tako je zavrnilo višjo priglašeno nagrado za sestavo odgovora na tožbo (do 500 točk). Na podlagi določila 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP sta tožnika dolžna tožencu povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR v roku 15 dni od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.