Appeal dismissed; court upheld conviction where witness statements were internally inconsistent but linked to other evidence.

I. Pritožba zagovornika obdolženega E. F. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega se oprosti plačila sodne takse.

[JEDRO]

Razlika med sodbo, ki nima razlogov o odločilnih dejstvih, in sodbo, v kateri so razlogi o odločilnih dejstvih protispisni.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 48547/2018 z dne 19. 5. 2021 obdolženega E. F. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja samovoljnosti po četrtem v zvezi z drugim odstavkom 310. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil obdolženi vrnitve oziroma plačila stroškov tega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP oproščen.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo spremeni in obdolženega obtožbe oprosti ali da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z obrazložitvijo, po kateri sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni v zadostni meri upoštevalo, da se zaslišani oškodovanec skoraj ničesar ni več spominjal in da na ta način obdolženega ni obremenjeval. Pomeni, da je o odločilnih dejstvih precejšnjo nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

5. Kršitev ni podana. Najprej zato, ker pritožnik prezre razliko v vsebini uveljavljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ko sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in tedaj, ko so razlogi o odločilnih dejstvih protispisni. V prvem primeru manjka predmet (razlogi), v drugem primeru pa predmet je, vendar ne ustreza dejanski vsebini listin ali zapisnikov, ki je v obrazložitvi sodbe nepravilno povzeta. Sploh pa pritožnik v tej zvezi prezre razumljive razloge v 20. do 22. točki obrazložitve sodbe, v kateri je oškodovančeva izpovedba temeljito ocenjena. Vključno z upoštevanimi spominskimi vrzelmi, ki zaradi povezave oškodovančeve izpovedbe z drugimi dokazi, sodišču prve stopnje niso preprečevale, da izpovedbi ne bi sledilo. Če se pritožnik s tem ne strinja, dejansko nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je predmet drugega izpodbojnega razloga in navedena bistvena kršitev določb kazenskega postopka niti zato ni podana.

6. Kršitve kazenskega zakona so naštete v 372. členu ZKP. Pritožnik nobene od teh ni opredelil, razen, da je navedel, da „očitki naklepa ne izhajajo iz tenorja obtožbe“ in da obdolženi očitanega kaznivega dejanja ni storil „saj ni izpolnil vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja in ni kriv za dejanje, ki se mu očita.“ Če je s tem mislil na kršitvi iz 1. in 2. točke 372. člena ZKP je glede prve ugotoviti, da krivdna oblika ni sestavni del zakonskega opisa kaznivega dejanja samovoljnosti po četrtem v zvezi z drugim odstavkom 310. člena KZ-1 in da v izreku sodbe opisano izvršitveno ravnanje v celoti ustreza navedenemu zakonskemu opisu. Opisana sta uporaba sile in pravica, ki je bila na takšen način, mimo oškodovančeve volje in brez uporabljene pravne poti, samovoljno vzeta. Pogoj za drugo kršitev so okoliščine, ki izključujejo krivdo. Teh pritožnik v pritožbeni obrazložitvi ni navedel, sodišče druge stopnje pa jih niti v okviru preizkusa iz 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP ni zasledilo.

7. Pritožnik nasprotuje ugotovljenim odločilnim dejstvom z obrazložitvijo, po kateri dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji na oškodovančevi izpovedbi, ki je pogojena z okoliščino, da je bil sam v drugi zadevi obsojen zaradi kaznivega dejanja na obdolženčevo škodo. Razen tega oškodovančeva izpovedba po že obrazloženem ni bila zanesljiva, kar velja še za izpovedbo priče M. Č., ki sploh ni bila očividka dogodka in ki je enako kot oškodovanec izpovedbo spreminjala. Končno, oškodovanec je zdravniško pomoč iskal šele naslednjega dne, kar odpira možnost poškodovanja v nekih drugih okoliščinah in ne v okoliščinah dejanja, ki obdolženemu po pritožnikovi oceni ni bilo dokazano.

8. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je v dokazni oceni izhajalo iz skladnih delov obdolženčevega zagovora in oškodovančeve izpovedbe, na kar se je ustrezno osredotočilo na del ali dele, v katerih sta se zagovor in izpovedba razhajala. V tej zvezi je zlasti pomembna omenjena povezava med dokazi, ki je kljub vsem omejitvam, zaradi kasnejše oškodovančeve nesposobnosti in nesposobnosti priče M. Č., še vedno tako trdna, da je tudi po oceni sodišča druge stopnje omogočala zanesljivo ugotovitev vseh odločilnih dejstev po opisu dejanja v izreku sodbe. Oškodovanec in priča M. Č. sta namreč izpovedovala že v preiskavi z razlikami, ki niso odločilne ter na način, da v posamezno izpovedbo izkustveno ni mogoče dvomiti. Pri tem je res, da je priča M. Č. sprva izpovedovala, da je bila pri dogodku neposredno navzoča in da je na to isto okoliščino zanikala, vendar je potem oškodovančevo izpovedbo o poškodbah kot posledici srečanja z obdolžencem v celoti potrdila. Pomeni, da je v pritožbeni obrazložitvi zatrjevana možnost oškodovančevega naknadnega poškodovanja, zaradi zapoznelega iskanja zdravniške pomoči, izključena ter sploh, ker praktično v nobenem dokazu ni bila niti nakazana. Podobno velja za zatrjevano pogojenost oškodovančeve izpovedbe z obsodbo v drugi zadevi, ki je po nobenem drugem dokazu ni zaznati, kaj šele, da bi vplivala na njihovo vsebino, ki je za obdolženega v skupnem tako obremenjujoča, da ugotovljena odločilna dejstva v nobenem od preizkušenih delov ne morejo biti dvomljiva.

9. Ker je bila pritožba vložena zaradi kršitve kazenskega zakona ter zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je sodišče druge stopnje preizkusilo še odločbo o kazenski sankciji (386. člen ZKP). V odločbo ni posegalo, ker je ugotovilo, da je bila obdolženemu izrečena opozorilna kazenska sankcija z določeno kaznijo in preizkusno dobo, ki po vrsti, višini in dolžini ustrezata teži dejanja, obdolženčevi krivdi ter namenu kaznovanja iz 45.a člena KZ-1.

10. Po obrazloženem, in ker sodišče druge stopnje pri preostalem preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti je o pritožbi zagovornika obdolženega E. F. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

11. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 95. člena ZKP ter je posledica obdolženčevih premoženjskih razmer kot so bile posredovane sodišču prve stopnje.