Appeal dismissed because first-instance court cannot rule on limitation periods until the main judgment.

Pritožba zagovornice obdolženega se kot nedovoljena zavrže.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje bo odločitev o teku zastaralnih rokov in posledično (ne)zastaranju kazenskega pregona zoper obdolženca, upoštevajoč fazo kazenskega postopka, lahko podalo šele v odločbi o glavni stvari, zoper katero je dopustna pritožba.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrajno sodišče na Ptuju je s sklepom I K 2243/2018 z dne 16. 12. 2021 ugotovilo, da v predmetni kazenski zadevi zastaranje med epidemijo COVID-19 na podlagi Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 ni teklo v času od 29. 3. 2020 do vključno 31. 5. 2020 in na podlagi Sklepov vlade RS o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom ni teklo v času od 20. 11. 2020 do 31. 1. 2021.

2. Zoper sklep se je pritožila zagovornica obdolženega zaradi bistvenih kršitev določb postopka, napačne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev kazenskega zakona. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pritožba ni dovoljena.

4. V obravnavani zadevi iz podatkov spisa izhaja, da obtožni predlog, spremenjen dne 28. 5. 2021, obdolženima očita storitev kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), in se konkretni kazenski postopek nahaja v fazi glavne obravnave, v okviru katere je sodišče prve stopnje opravilo že več narokov, nato pa izven naroka izdalo izpodbijani sklep.

5. Sodišče druge stopnje uvodoma poudarja, da je sodišče prve stopnje glede na fazo postopka omejeno glede procesnega postopanja o posameznih vprašanjih (tudi o morebitnem zastaranju kazenskega pregona). O svojih odločitvah izda le tiste pisne sklepe, ki jih predvideva Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), med katerimi ni sklepa, s katerim bi ugotavljalo, kdaj v zadevi zastaranje kazenskega pregona ni teklo. Sodišče sicer že med postopkom po uradni dolžnosti med drugim pazi na to, ali je pregon storilcev za očitano kaznivo dejanje glede na določbe KZ-1, ki urejajo zastaranje kazenskega pregona, še dovoljen. To pomeni, da bo sodišče prve stopnje odločitev o teku zastaralnih rokov in posledično (ne)zastaranju kazenskega pregona zoper obdolženca, upoštevajoč fazo kazenskega postopka, lahko podalo šele v odločbi o glavni stvari, zoper katero je dopustna pritožba. Sicer je v zvezi z izpodbijanim sklepom potrebno opozoriti tudi na določbo tretjega odstavka 399. člena ZKP, ki določa, da se smejo sklepi, ki se izdajo za pripravo glavne obravnave in sodbe, izpodbijati samo v pritožbi zoper sodbo. Glede na navedeno tako sodišče svoje ugotovitve o tem, kaj vpliva na tek zastaranja pravice do kazenskega pregona, ne izrazi s posebnim (pisnim) sklepom, zoper katerega bi bila mogoča pritožba, izdaje takšnega sklepa pa ne določa niti posebna določba tega zakona.

6. Ker je po obrazloženem izpodbijani sklep neutemeljeno izdan, je pritožba zoper njega nedovoljena, navkljub pravnemu pouku, ki je napačen in ne ustvarja pravice do pritožbe. Vprašanje nastopa zastaranja pravice do kazenskega pregona in zadržanja te pravice bo v postopku predmet nadaljnje presoje sodišča prve stopnje in odločbe o glavni stvari, zoper katero bo lahko stranka, če se s presojo prvostopenjskega sodišča ne bo strinjala, pritožila.

7. Sklep pritožbenega sodišča temelji na tretjem odstavku 402. člena ZKP.

8. Pritožbeno sodišče sodne takse zaradi vložitve pritožbe, ki je bila zavržena, obdolžencu ni naložilo, ker izdaja izpodbijanega sklepa ni bila potrebna.