Appeal dismissed; late request for sentence substitution rejected due to expired statutory limitation period.

I. Pritožba zagovornika obsojene A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojena A. A. je dolžna plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR.

[JEDRO]

Zakon resda obdolžencu izjemoma omogoča, da lahko v nekaterih primerih, če so izpolnjeni predpisani pogoji, odpravi škodljive posledice zamude z uporabo instituta vrnitve v prejšnje stanje. Toda, ker gre za izjemo od pravila o prekluzivnosti zakonskih rokov, jo je treba razlagati ozko in ne ekstenzivno.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje v treh točkah zavrglo predloge obsojenke z dne 13. 10. 2021, in sicer za plačilo posebnega pogoja in preklic izvršitve pogojne kazni, za vrnitev v prejšnje stanje ter (z dopolnitvijo po zagovorniku dne 5. 11. 2021) za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist.

2. Zoper II. in III. točko izreka sklepa se je po svojem zagovorniku pritožila obsojena A. A. zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi v II. in III. točki izreka ter samo odloči o obsojenkinem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ter predlogu za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist (podanem dne 13. 10. 2021 in dopolnjenem dne 5. 11. 2021) oziroma podredno, da sklep v izpodbijanih dveh točkah razveljavi in vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Obenem zahteva, da pritožbeno sodišče odredi, da se do pravnomočne odločitve glede predmetne obsojenkine pritožbe oziroma predloga za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist odloži izvršitev kazni zapora, izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Lendavi I Kr 20609/2016 z dne 8. 4. 2021 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 20609/2016 z dne 2. 7. 2021.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa, pritožbenih navedb ter preučitvi spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

5. Navkljub uvodoma uveljavljanim pritožbenim razlogom je iz vsebine pritožbe razbrati, da zagovornik zgolj pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka, graja dejanske zaključke, kot jih je sprejelo sodišče prve stopnje. Navaja namreč, da je sodišče prve stopnje obsojenkin predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrglo povsem neutemeljeno, medtem ko je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju predloga obsojenke za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist procesno in materialnopravno zgrešena.

6. Zagovornik nima prav. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v siceršnjo pravilnost vodilne ugotovitve sodišča prve stopnje, ko je predlog obsojenke za vrnitev v prejšnje stanje z dne 13. 10. 2021 kot nedovoljenega zavrglo. V točki 7 izpodbijanega sklepa je navedlo podrobne in argumentirane razloge, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša in se v zaobid ponavljanju nanje sklicuje, v zvezi s pritožnikovimi navedbami pa le še dodaja:

7. Ne glede na okoliščine, opisane v točki 1 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki so posledično komunikacijskem šumu v razmerju obsojenke, uslužbenke na sodišču in odvetnika B. B. rezultirale v prepoznem prejemu kopij listinske dokumentacije, je dejstvo, da z zamudo prekluzivnega zakonskega roka procesni udeleženec izgubi pravico opraviti določeno procesno dejanje, v tem primeru podati predlog za alternativno izvrševanje kazni. Zakon resda obdolžencu izjemoma omogoča, da lahko v nekaterih primerih, če so izpolnjeni predpisani pogoji, odpravi škodljive posledice zamude z uporabo instituta vrnitve v prejšnje stanje. Toda, ker gre za izjemo od pravila o prekluzivnosti zakonskih rokov, jo je treba razlagati ozko in ne ekstenzivno, kot poskuša v to neutemeljeno prepričati zagovornik z navedbami, da odločanje o alternativni izvršitvi kazni zapora predstavlja zgolj podaljšano fazo kazenskega postopka v zvezi z izdajo sodbe in ne nek »sui generis postopek«. V nasprotju s prepričanjem zagovornika je namreč sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da v zakonu institut vrnitve v prejšnje stanje za primere zamude roka pri podaji predlogov za alternativno izvršitev kazni zapora iz drugega odstavka 129.a člena ZKP ni predviden. Vrnitev v prejšnje stanje je tako mogoča le pri zamudi roka za pritožbo ali za napoved pritožbe zoper sodbo in sklepe, naštete v prvem odstavku 89. člena ZKP. To pa so izključno sklep o varnostnem ali vzgojnem ukrepu ali o odvzemu premoženjske koristi. Zoper druge sklepe, kot je tudi sklep, izdan v zvezi s predlogom za alternativno izvršitev kazni zapora, obdolženec, ki je zamudil rok za pritožbo, vrnitve v prejšnje stanje ne more predlagati.

8. V tej zvezi se kot neutemeljena izkaže tudi posplošena in pavšalna pritožbena zahteva za začetek postopka za presojo ustavnosti 89. in 129a. člena ZKP pred Ustavnim sodiščem, glede katerega pritožbeno sodišče ne vidi nobenih razlogov. Konkretizaciji takšnega predloga zagovornik ne more zadostiti zgolj z nestrinjanjem in grajo procesnega postopanja na podlagi obstoječe ureditve glede (ne)dovoljenosti vložitve predloga za t.i. restitutio in integrum v primeru zamude roka za podajo predloga za alternativno izvršitev kazni zapora, ko tudi sicer prezre, da morebitna ocena ustavnosti in zakonitosti takšne ureditve niti ne sodi v domet presoje pritožbenega sodišča.

9. Po oceni zagovornika je odločitev sodišča prve stopnje v točki III izreka izpodbijanega sklepa, torej glede zavrženja predloga obsojenke za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist, nerazumna ter procesno in materialno zgrešena. Sodišče prve stopnje bi namreč moralo, v kolikor je obsojenka rok za vložitev predloga zamudila, njen predlog nemudoma zavreči. Ravno nasprotno pa je sodišče prve stopnje obsojenko s pozivom I K 20609/2016 z dne 18. 10. 2021 pozvalo k vsebinski dopolnitvi oziroma h konkretizaciji predloga, kar pomeni, da je njen predlog očitno štelo za pravočasen in se je zato „spustilo“ v samo vsebinsko obravnavo predloga.

10. S povzetimi navedbami zagovornik ne more biti uspešen. Ker se je 15-dnevni prekluzivni rok iz drugega odstavka 129.a člena ZKP za podajo predloga za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist v obravnavani zadevi iztekel z dnem 10. 9. 2021, obsojenka pa je predlog za alternativno izvrševanje kazni zapora podala šele 13. 10. 2021 (dopolnjenega po zagovorniku dne 5. 11. 2021), torej več kot mesec dni po preteku sicer nepodaljšljivega roka, je sodišče prve stopnje zakonito postopalo po tretjem odstavku 129.a člena ZKP in ga kot prepoznega zavrglo. Pri tem je v nasprotju s prepričanjem zagovornika za sprejeto odločitev v točkah 9 in 10 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedlo prepričljive, tehtne in razumne razloge, katerih zagovornik zgolj z grajo nekoliko nedoslednega, vendar nikakor ne nepravilnega procesnega postopanja, ne more omajati. Sicer drži, da je vsebina sodnega pisanja I K 20609/2016 z dne 18. 10. 2021, v delu, ki se nanaša na poziv k dopolnitvi oziroma h konkretizaciji povsem odvečna. Vendar slednje ne spremeni dejstva, da je bila kasneje sprejeta odločitev prvostopnega sodišča, korektno pojasnjena v točki 2 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilna in povsem v skladu z določbo 129.a člena ZKP. V zvezi z obrazloženim pa se kot brezpredmetna izkaže pritožbena navedba o škodi in posledicah kršitve procesnih pravil sodišča, s tem ko je obsojenka za pripravo dopolnitve predloga morala najeti odvetnika. Takšna zatrjevanja namreč ne morejo imeti nobenega vpliva na (ne)pravočasnost vložitve predloga za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist. Ob tem pritožbeno sodišče zato le še dodaja, da je skladno z drugim odstavkom 129.a člena ZKP v konkretni situaciji, za tek roka in presojo pravočasnosti podanega predloga, edino odločilno dejstvo pravnomočnost sodbe oziroma zadnja vročitev prepisa sodbe obsojenki oziroma njenemu zagovorniku (če jima je bil prepis vročen po pravnomočnosti).

11. Nenazadnje pa je neutemeljeno tudi zagovornikovo zavzemanje za vnovično odložitev izvršitve kazni zapora s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-418/18-17, Up-920/18-20 z dne 5. 11. 2020, saj slednje ne more biti predmet obravnavanega pritožbenega postopka.

12. Po obrazloženem, in ko v pritožbeni obrazložitvi ni zaslediti ničesar, do česar bi se moralo pritožbeno sodišče posebej opredeliti, je bilo treba pritožbo zagovornika obsojene A. A. zavrniti kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

13. Izrek o plačilu sodne takse temelji na določbah prvega odstavka 98. člena ZKP in je posledica neuspele pritožbe zagovornika obsojene A. A. Sodna taksa je bila odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in po tar. št. 74013 Taksne tarife.