Appeal dismissed; late weekend prison alternative request rejected due to expired statutory deadline. The court held only the deadline and finality of the original judgment matter. Personal circumstances like employment are irrelevant to procedural timeliness.

I. Pritožba obsojenega A.A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojeni A.A. je dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR.

[JEDRO]

Skladno z drugim odstavkom 129.a člena ZKP je namreč edino odločilno dejstvo za tek roka in presojo pravočasnosti predloga za alternativno prestajanje kazni zapora z zaporom ob koncu tedna, pravnomočnost sodne odločbe, ki jo je potrebno spoštovati.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog obsojenca z dne 5. 1. 2022 za alternativno prestajanje kazni zapora z zaporom ob koncu tedna.

1. Zoper tak sklep se je pritožil obsojeni A.A. z laično pritožbo, brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov in s smiselnim predlogom, da pritožbeno sodišče predlogu za prestajanje kazni zapora ob „vikendih“, ugodi.

2. Pritožba ni utemeljena.

3. Iz vsebine pritožbe je razbrati, da pritožnik v biti uveljavlja razlog zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja namreč, da je prošnjo za prestajanje kazni ob vikendih z vsemi potrebnimi papirji prvostopnemu sodišču poslal še isti teden, ko je dobil vabilo za zapor, s čimer izključuje možnost prepozne podaje vloge. Ob tem še poudarja, da je dobil novo službo, ter da ni človek, ki bi „visel“ na socialni podpori.

4. S povzetimi navedbami pritožnik ne more biti uspešen. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, ko je predlog obsojenca za alternativno izvršitev kazni zapora z dne 5. 1. 2022 kot prepoznega zavrglo. V izpodbijanem sklepu je navedlo podrobne in argumentirane razloge, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša in se v zaobid ponavljanju nanje sklicuje, v zvezi s pritožnikovimi navedbami pa le še dodaja:

5. Neutemeljene so navedbe pritožnika, s katerimi poskuša prepričati, da s podajo predloga ni bil prepozen. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno postopalo po tretjem odstavku 129.a člena ZKP in obsojenčev predlog kot prepozen zavrglo z utemeljitvijo, da se je petnajstdnevni prekluzivni rok iz drugega odstavka 129.a člena ZKP za podajo predloga za alternativno prestajanje kazni zapora z zaporom ob koncu tedna z dnem 17. 12. 2021 iztekel, obsojenec pa je tak predlog podal šele 5. 1. 2022, torej več kot dva tedna po preteku sicer nepodaljšljivega roka. Takšnih zaključkov pritožnik ne more omajati z navedbami o zaposlitvi, kakor tudi ne z zatrjevanji po ureditvi lastnega osebnega in poklicnega statusa, neodvisnega od denarne socialne pomoči. Te okoliščine so sicer pohvalne in predstavljajo tendenco po pridobivanju obsojenčevih finančnih in materialnih sredstev na pravno vzdržen način. Vendar so slednje v obravnavani zadevi, kjer je predmet odločanja le pravočasnost podanega predloga, povsem brezpredmetne in na presojo pravočasnosti vložitve predloga ne morejo imeti nobenega vpliva. Skladno z drugim odstavkom 129.a člena ZKP je namreč edino odločilno dejstvo za tek roka in presojo pravočasnosti predloga za alternativno prestajanje kazni zapora z zaporom ob koncu tedna, pravnomočnost sodne odločbe, ki jo je potrebno spoštovati.

6. Ker obsojenec v času odločanja na pritožbeni seji prestajanja kazni zapora še ni nastopil, tudi pritožbeno sodišče, enako kot sodišče prve stopnje v točki 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa, opozarja na zakonsko možnost po 12. členu Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), ki jo bo obsojeni A.A. lahko predlagal po tem, ko bo kazen zapora že nastopil. Glede na prvi odstavek navedenega člena ZIKS-1 se namreč pod pogoji iz kazenskega zakonika in po postopku iz zakona, ki ureja kazenski postopek, lahko osebnostno urejenemu in zaupanja vrednemu obsojencu dopusti izvršitev kazni tako, da med prestajanjem kazni zapora še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma, razen ob prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu.

7. Po obrazloženem, in ko v pritožbeni obrazložitvi ni zaslediti ničesar, do česar bi se moralo pritožbeno sodišče posebej opredeliti, je bilo treba pritožbo obsojenega A.A. zavrniti kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

8. Izrek o plačilu sodne takse temelji na določbah prvega odstavka 98. člena ZKP in je posledica neuspele pritožbe obsojenega A.A.. Sodna taksa je bila odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in po tar. št. 74013 Taksne tarife.