Administrative court dismisses lawsuit for standing in environmental permit process that has already been terminated.

I. Tožb se zavrže.

II. Vsaka stranka sama trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Tožnica si s tožbo v tem upravnem sporu prizadeva doseči položaj stranskega udeleženca v postopku za izdajo okoljevarstvenega soglasja, ki od 16. 9. 2020 več ne teče ter je bilo v tem postopku izdano okoljevarstveno soglasje z dne 24. 7. 2020 odpravljeno. Glede na to si tožnica po presoji sodišča s tožbo ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, torej izposlovati uveljavljanega položaja stranskega udeleženca, kar ravno poskuša doseči, saj se njen tožbeni zahtevek glasi, naj ji sodišče status stranskega udeleženca v postopku za izdajo okoljevarstvenega soglasja prizna. To pa pomeni, da ne izkazuje več pravovarstvene potrebe.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Agencija Republike Slovenije za okolje (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevo tožnice za priznanje položaja stranskega udeleženca v upravnem postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja za poseg: prestavitev regionalne ceste R2-403/1075 Podrošt – Češnjica ter ureditev vodne infrastrukture za zagotavljanje poplavne varnosti Železnikov – I. faza .

2. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 3. 6. 2020 zavrnilo pritožbo tožnice zoper izpodbijani sklep.

3. Tožnica se v tožbi, vloženi 24. 7. 2020, ne strinja z zaključkom prvostopenjskega organa, da je rok za vložitev zahteve za priznanje položaja stranskega udeleženca v postopku za izdajo okoljevarstvenega soglasja zamudila. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi ter ji prizna položaj stranskega udeleženca oziroma podrejeno, naj zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka in sodnih taks.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je sodišču upravne spise v zadevi. Prav tako na tožbo ni odgovorila stranka z interesom, nosilec nameravanega posega, Ministrstvo za okolje in prostor.

5. Dne 5. 10. 2020 pa je toženka sodišče obvestila, da je nosilec nameravanega posega umaknil zahtevo za izdajo okoljevarstvenega soglasja, zato je 16. 9. 2020 izdala sklep, s katerim je odločila o ustavitvi postopka (v 1. točki izreka), odpravila nosilcu posega izdano okoljevarstveno soglasje z dne 24. 7. 2020 (v 2. točki izreka) in zavrgla pritožbo tožnice zoper izdano okoljevarstveno soglasje (v 4. točki izreka). Glede na to, da tožnica izpodbija sklep o zavrženju zahteve za stransko udeležbo v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja, ki je bilo že odpravljeno, postopek pa ustavljen, toženka sodišču predlaga, naj sodišče, ker tožnica nima več pravnega interesa, tožbo zavrže.

6. Ko je bila tožnica z vlogo toženke seznanjena in ji je bila dana možnost izjave, je v vlogi z dne 19. 10. 2020 odgovorila, da se ne strinja z zavrženjem tožbe. Sodišču predlaga, naj postopek ustavi. Vztraja pa tudi pri povrnitvi stroškov postopka v skladu s prvim, četrtim in petim odstavkom 25. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

7. Tožba ni dovoljena.

8. Sodišče mora v skladu s 36. členom ZUS-1 preveriti, ali so za meritorno obravnavo tožbe podane procesne predpostavke, določene v 1. do 8. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, na katere mora, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1, paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka. V 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist.

9. Tožnik, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes ali pravovarstveno potrebo za vloženo tožbo. To pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev tožbi pomenila zanj konkretno in neposredno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči oziroma da bi si s tožbo izboljšal svoj pravni položaj. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

10. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa in dokumentacije upravnega spisa, in kar med strankami ni sporno, je tožnica 17. 1. 2020 vložila zahtevo za priznanje položaja stranskega udeleženca v (ponovnem) upravnem postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja za poseg: prestavitev regionalne ceste R2-403/1075 Podrošt – Češnjica ter ureditev vodne infrastrukture za zagotavljanje poplavne varnosti Železnikov – I. faza . O zahtevi je bilo dokončno odločeno s sklepom z dne 10. 2. 2020, da se zavrže kot prepozna, ker ni bila vložena v času od 14. 3. 2018 do 17. 4. 2018. Tožnica je zoper sklep z dne 10. 2. 2020 dne 24. 7. 2020 vložila tožbo.

11. Med strankami postopka tudi ni sporna okoliščina, da je drugostopenjski organ v teku sodnega postopka, 16. 9. 2020, izdal sklep, s katerim je po umiku zahteve nosilca nameravanega posega na podlagi določb 135. člena Zakona o splošnem upravnem postopku postopek za izdajo okoljevarstvenega soglasja ustavil in izdano okoljevarstveno soglasje z dne 24. 7. 2020 odpravil. Dne 5. 10. 2020 je o tem toženka obvestila sodišče in sklep sodišču tudi predložila, sodišče pa je s tem seznanilo tožnico.

12. Taka procesna situacija pa pomeni, da si tožnica s tožbo v tem upravnem sporu prizadeva doseči položaj stranskega udeleženca v postopku za izdajo okoljevarstvenega soglasja, ki od 16. 9. 2020 več ne teče ter je bilo v tem postopku izdano okoljevarstveno soglasje z dne 24. 7. 2020 odpravljeno. Glede na to si tožnica po presoji sodišča s tožbo ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, torej izposlovati uveljavljanega položaja stranskega udeleženca, kar ravno poskuša doseči, saj se njen tožbeni zahtevek glasi, naj ji sodišče status stranskega udeleženca v postopku za izdajo okoljevarstvenega soglasja prizna. To pa pomeni, da ne izkazuje več pravovarstvene potrebe.

13. Glede na to je moralo sodišče tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot nedovoljeno zavreči.

14. V zvezi s tožničinem razlogovanjem, da bi bilo v opisani procesni situaciji sodni postopek, ki teče na podlagi njene tožbe, treba ustaviti in tožbe ne zavreči, pa sodišče dodaja, da v obravnavani zadevi ne gre za primer iz prvega odstavka 39. člena ZUS-1, saj namreč med sodnim postopkom organ sklepa, ki ga tožnica izpodbija s tožbo (o zavrženju njene zahteve za priznanje stranske udeležbe), ni spremenil ali odpravil. Le v taki situaciji pa bi tožnica mogla, ob nevztrajanju pri tožbi, doseči ustavitev postopka (in obravnavo njenega stroškovnega zahtevka po določbi prvega odstavka 25. člena ZUS-1).

15. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrže, vsaka stranka sama trpi svoje stroške postopka.

16. Po prvem odstavku 37. člena Zakona o sodnih taksah odredi vrnitev takse po uradni dolžnosti sodišče, ki je odločalo v postopku na prvi stopnji. Primere, ko ima stranka pravico do vrnitve takse, določa 36. člen tega zakona.