Appeal dismissed; contract penalty validly agreed via annexes despite general terms exclusion.
Legislator summary
AI generatedThe Higher Court dismissed the appeal against the first-instance judgment ordering the defendant to pay a contract penalty of over 76,000 EUR. The defendant argued that the penalty was invalid because it was not in the general terms and conditions, but the court found the penalty clearly defined in specific annexes signed by the defendant. The court ruled that such penalties are permissible when concretely agreed upon in separate documents under favorable conditions, overriding the general terms.
Legislator headnote
AI generatedArticles 247, 350, 353, 360 of the Code of Civil Procedure; A contract penalty agreed in specific annexes signed by the party is valid and enforceable even if not included in the general terms and conditions, provided the agreement is clear and the party accepted the specific terms.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1023,89 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.
[JEDRO]
Pritožba ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da je določilo o pogodbeni kazni jasno in ga je tožena stranka s podpisom aneksov sprejela. Odveč je zato ponovno pritožbeno sklicevanje na splošne pogoje, ki pogodbene kazni niso predvidevali; za odločitev je bistveno, da je le-ta konkretizirano določena z aneksi, ki so bili sklenjeni za določeno časovno obdobje in pod ugodnejšimi pogoji za toženca (da je tožena stranka oba aneksa podpisala, ni sporno) in da dogovor o pogodbeni kazni ni prepovedan oziroma je v primeru, kakršen je konkretni (ko je prišlo do razveze pogodbe zaradi vzroka, za katerega odgovarja tožena stranka kot pogodbena stranka, ki bi morala opraviti izpolnitev), dopusten.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo zneska 76.011,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je to razvidno iz I. točke izpodbijane sodbe, ter plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.
2. Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Predlagala je spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe. Pritožbenih stroškov ni specificirano priglasila.
3. Tožeča stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo z nosilnimi razlogi, da je tožeča stranka izkazala utemeljenost vtoževane terjatve, ki izhaja iz računov za dobavo zemeljskega plina za odjemno mesto št. 001 in 002 in pogodbene kazni, ki je bila dogovorjena v Aneksih št. 2K in št. 3K. Pritožba ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da je določilo o pogodbeni kazni jasno in ga je tožena stranka s podpisom aneksov sprejela. Odveč je zato ponovno pritožbeno sklicevanje na splošne pogoje, ki pogodbene kazni niso predvidevali; za odločitev je bistveno, da je le-ta konkretizirano določena z aneksi, ki so bili sklenjeni za določeno časovno obdobje in pod ugodnejšimi pogoji za toženca (da je tožena stranka oba aneksa podpisala, ni sporno) in da dogovor o pogodbeni kazni ni prepovedan oziroma je v primeru, kakršen je konkretni (ko je prišlo do razveze pogodbe zaradi vzroka, za katerega odgovarja tožena stranka kot pogodbena stranka, ki bi morala opraviti izpolnitev, dopusten (prim. dr. Nina Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, komentar k 247. členu OZ).
6. Višje sodišče tudi sicer pritrjuje jasni obrazložitvi sodišča prve stopnje ter ugotovitvam, kot izhajajo iz 10. do 12. točke obrazložitve in ki ne potrebujejo dodatne obrazložitve. Tožena stranka niti v pritožbi ni konkretizirala „znatno višje cene“ od prvotno dogovorjene; glede posplošenega pritožbenega ponavljanja, da je bila ob podpisu aneksov zavedena, pa je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni pojasnila, v čem, na kakšen način in v kakšnem obsegu naj bi bila zavedena, tega pa ni pojasnila niti v pritožbenem postopku. Višje sodišče zaradi tega na pritožbene navedbe v tem delu ne more odgovoriti.
7. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).
8. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni (specificirano) navedla, zaradi česar višje sodišče o njih ni odločalo.