Appeal dismissed; court held work schedule changes do not constitute unsuitable employment under ZDR-1. Appeal dismissed; court held work schedule changes do not constitute unsuitable employment under ZDR-1.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Pritožba neutemeljeno navaja, da je bil za ponujeno zaposlitev predviden nižji plačni razred in da bi se delo opravljalo v drugem kraju kot do tedaj. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko obrazložitvijo, da za presojo (ne)ustreznosti ponujene zaposlitve višina plačila ni relevantna, izpolnjen pa je bil tudi pogoj oddaljenosti med krajema dela in bivanja.

Zmoten je pritožbeni očitek, da je bila ponujena zaposlitev neustrezna zaradi drugače predvidenega delovnega časa (vikendi, turnusi ...). Po pravilnem prvostopenjskem razlogovanju je pri kriteriju delovnega časa bistveno, da je bila tako ponujena zaposlitev kot tista, za katero je tožnica prejela odpoved, za nedoločen čas in s polnim delovnim časom.

Sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila tožnici ponujena ustrezna zaposlitev in tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine utemeljeno zavrnilo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožnici odpravnino v višini 2.596,20 EUR. Tožnici je naložilo, da mu plača odmerjene stroške postopka.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Izpodbija zaključek, da ji je toženec ponudil pogodbo o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev. Navaja, da pri tej presoji drugačna razporeditev delovnega časa ni nepomembna, izpostavlja 142. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) in očita, da o tem sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja. Glede kriterija izobrazbe navaja, da sodba ni obrazložena. Ne strinja se s stališčem, da je bila za obe delovni mesti predpisana enaka vrsta izobrazbe. Poleg tega so bila za ponujeno delovno mesto določena dodatna znanja. Očita, da sodišče ni zaslišalo tožnice, zaradi česar je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Pritožba predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, s stroškovno posledico.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe kot neutemeljene in predlaga zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem po drugem odstavku 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. O odločilnih dejstvih je pravilno ter popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Z očitkom, da sodišče ustreznosti ponujene zaposlitve ni obrazložilo z vidika kriterija izobrazbe, pritožba uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Očitek ni utemeljen. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo lahko preizkusilo, saj je vsebovala detajlne razloge o vseh odločilnih dejstvih, vključno s primerjavo vrste in stopnje strokovne izobrazbe, ki je bila predpisana za ponujeno zaposlitev in za tisto, glede katere je bila tožnici podana odpoved.

7. Neutemeljen je očitek, da je sodišče zaradi opustitve zaslišanja tožnice zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Katera dejanska okoliščina naj bi zato ostala nerazjasnjena, pritožba niti ne konkretizira. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko obrazložitvijo, da sta stranki skladno zatrdili vsa odločilna dejstva, ki so bila podlaga za dokazno oceno o (ne)ustreznosti ponujene zaposlitve in za uporabo materialnega prava. Zaslišanje tožnice zato ni bilo potrebno.

8. Ustrezna je zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in raven izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi, in za delovni čas, kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi, ter kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom od kraja bivanja delavca (peti odstavek 91. člena ZDR-1). Toženec je tožnici odpovedal pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto strokovni delavec III, ponudil pa ji je zaposlitev za delovno mesto blagajnik.

9. Pritožba neutemeljeno navaja, da je bil za ponujeno zaposlitev predviden nižji plačni razred in da bi se delo opravljalo v drugem kraju kot do tedaj. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko obrazložitvijo, da za presojo (ne)ustreznosti ponujene zaposlitve višina plačila ni relevantna, izpolnjen pa je bil tudi pogoj oddaljenosti med krajema dela in bivanja.

10. Zmoten je pritožbeni očitek, da je bila ponujena zaposlitev neustrezna zaradi drugače predvidenega delovnega časa (vikendi, turnusi ...). Po pravilnem prvostopenjskem razlogovanju je pri kriteriju delovnega časa bistveno, da je bila tako ponujena zaposlitev kot tista, za katero je tožnica prejela odpoved, za nedoločen čas in s polnim delovnim časom. Definicija delovnega časa v 142. členu ZDR-1, ki jo izpostavlja pritožba, ne daje podlage za drugačen zaključek. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se lahko tudi sicer dnevni, tedenski delovni čas in razporeditev delovnega časa v okviru obstoječega delovnega razmerja spremeni, ne da bi za to delodajalec moral skleniti z delavcem novo pogodbo o zaposlitvi (drugi odstavek 49. člena v zvezi z 7. alinejo prvega odstavka 31. člena ZDR-1). To dodatno potrjuje pravilnost stališča, da drugačna razporeditev delovnega časa ne more pomeniti neustreznosti ponujene zaposlitve.

11. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bila za strokovnega delavca III zahtevana gimnazija, ekonomska, komercialna ali tehnična srednja poklicna šola, za blagajnika pa poslovna ali tehnično trgovska srednja poklicna šola. Po presoji pritožbenega sodišča je pravilen zaključek, da se je za obe delovni mesti zahteval program srednjega poklicnega ali strokovnega izobraževanja (za strokovnega delavca III alternativno predpisana gimnazijska izobrazba). Zmotno je pritožbeno zatrjevanje, da je bila tožnica rojena leta 1969, zaradi česar se sodišče ne bi smelo sklicevati na sedanje vsebine šolanja (Zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju; ZPSI-1, Ur. l. RS, št. 79/2006 in nadaljnji). Življenjsko logično je, da je zahtevana izobrazba predpisana z vidika aktualnih izobraževalnih programov. Da gre tudi z vidika vsebinskega področja za enako vrsto izobrazbe, izhaja iz pojmov "ekonomska, komercialna, tehnična" v opisu prvega delovnega mesta in sorodnih pojmov "poslovna, tehnično trgovska" v opisu drugega delovnega mesta. Okoliščina, da je bil opis nalog delovnih mest različen, pa ni odločilnega pomena.

12. Pritožba izpostavlja, da je bilo v opisu delovnega mesta blagajnik dodatno določeno znanje osnov računalništva, vendar to po pravilni prvostopenjski presoji ne pomeni neustreznosti ponujene zaposlitve. Ne gre za neko dodatno izredno znanje v primerjavi s strokovnim delavcem III, ki je tudi sicer imel določeno podobno zahtevo dodatnega znanja dela s preglednicami in bazami podatkov. Tožnica (po izobrazbi gimnazijska maturantka) nadalje izpostavlja, da je bilo pasivno znanje tujega jezika določeno le v opisu delovnega mesta blagajnik. Po oceni pritožbenega sodišča tudi ta okoliščina ne predstavlja pomembnega razlikovalnega elementa. Za obe delovni mesti je bila zahtevana V. stopnja izobrazbe (za blagajnika alternativno IV.), zaključeno tovrstno šolanje pa predpostavlja najmanj pasivno znanje tujega jezika. Zmotno je tudi sklicevanje pritožbe, da tožnica nima predpisanih 6-mesečnih izkušenj za delo blagajnika, saj iz opisa tega delovnega mesta ne izhaja, da so zahtevane delovne izkušnje pogojene prav s predhodno zaposlitvijo na delovnem mestu blagajnika.

13. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila tožnici ponujena ustrezna zaposlitev in tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine utemeljeno zavrnilo. Ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

14. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Toženec krije sam stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prva odstavka 155. in 165. člena ZPP).