Appeal partially allowed; finding of no legal interest valid; appeal on costs partially allowed.

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v II. točki izreka spremeni tako, da so dolžni tožniki povrniti toženki stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 1.892,59 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrženju tožbe utemeljilo na pomanjkanju pravnega interesa tožnikov. Pojasnilo je, da ugotovitvena tožba ni dopustna, če ima tožnik na voljo močnejše pravno varstvo, ki mu ga nudita oblikovalni oziroma dajatveni zahtevek. Takšno možnost bi tožniki lahko imeli (kazenska, odškodninska ali disciplinska odgovornost toženke), zato nimajo pravnega interesa za ugotovitveno tožbo.

Ne drži očitek, da zaradi tega, ker sodišče v izreku ni navedlo tožbenega zahtevka, o katerem je odločilo, izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti. Sodišče niti ni (meritorno) odločilo o tožbenem zahtevku, ki bi ga naj navedlo v izreku, temveč je odločilo, da se zavrže tožba, kar je tudi pravilen zapis v izreku.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo tožnikov zavrglo in jim naložilo povrnitev toženkinih stroškov postopka v višini 9.758,58 EUR.

2. Zoper sklep so se iz pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožili tožniki, predlagali ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasili so stroške pritožbenega postopka.

3. Toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijanega sklepa in povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrženju tožbe utemeljilo na pomanjkanju pravnega interesa tožnikov. Pojasnilo je, da ugotovitvena tožba ni dopustna, če ima tožnik na voljo močnejše pravno varstvo, ki mu ga nudita oblikovalni oziroma dajatveni zahtevek. Takšno možnost bi tožniki lahko imeli (kazenska, odškodninska ali disciplinska odgovornost toženke), zato nimajo pravnega interesa za ugotovitveno tožbo. Na podlagi teh okoliščin je izpodbijani sklep mogoče preizkusiti in tako ni očitana podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Ne drži niti očitek, da zaradi tega, ker sodišče v izreku ni navedlo tožbenega zahtevka, o katerem je odločilo, izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti. Sodišče niti ni (meritorno) odločilo o tožbenem zahtevku, ki bi ga naj navedlo v izreku, 1 temveč je odločilo, da se zavrže tožba, kar je tudi pravilen zapis v izreku. 2 Zato tudi v tem delu očitana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

7. Prav tako pa ni podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V obrazložitvi pritožbe je treba vselej jasno in opredeljeno navesti argumente, ki naj bi pritožbo utemeljili. To pomeni, da ne zadostuje pavšalen očitek, kot so ga v pritožbi ponudili tožniki, da se do nekaterih njegovih navedb (katerih, tožniki niso pojasnili) sodišče prve stopnje naj ne bi opredelilo.

8. Tožniki so v pritožbi sami navedli, da pred sodiščem prve stopnje niti niso navajali, da bodo po uspehu v tem postopku uveljavljali nadaljnje zahtevke (prvi odstavek na str. 4 pritožbe) oziroma da nimajo na voljo kakršnihkoli dajatvenih zahtevkov, ker so ti že zastarali (drugi odstavek na str. 5 pritožbe). Če so tožniki jasno navedli, da drugih zahtevkov, v katerih bi lahko uveljavili svoje pravice in koristi, nimajo, višje sodišče nima nobenega razloga, da bi sledilo zapisu, da pravni interes v tem postopku utemeljuje pavšalno navedena možnost uveljavljanja pravic in pravnih koristi v drugem sodnem postopku (zadnji odstavek na str. 5 pritožbe), katerega obstoj oziroma potencialni nastanek so tožniki izrecno negirali. V čem naj bi se torej izkazoval konkreten pravni interes za obravnavani spor, tožniki niso pojasnili, čeprav je to glede na naravo ugotovitvene tožbe njihovo breme. Ugotovitvena tožba ni sama sebi namen. 3 Iz pritožbenih navedb pa izhaja prav to.

9. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na odločbo Vrhovnega sodišča III Ips 56/2016 z dne 19. 9. 2017. V 29. točki citirane odločbe je Vrhovno sodišče pojasnilo, da v tej zadevi pravni interes ni bil predpostavka ugotovitvenega zahtevka, saj je tožnik poleg ugotovitvenega zahtevka zahteval tudi plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, kar pomeni, da je postavil tudi dajatveni zahtevek, za katerega pa se pravni interes domneva.

10. Do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na vsebinsko utemeljitev tožbenega zahtevka, se višje sodišče ne bo opredeljevalo, saj glede na pravilnost zaključka o pomanjkanju pravnega interesa vsebinska obravnava tožbenega zahtevka ni potrebna, višje sodišče pa se je dolžno opredeliti le do pritožbenih navedb odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

11. Glede pritožbe zoper stroškovni del izpodbijanega sklepa ne drži, da sklepa ni mogoče preizkusiti. Tožniki so sami navedli, da je sodišče prve stopnje stroške odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika (ta se nahaja v sodnem spisu), kar omogoča preizkus stroškovne odločitve (stranka ima vselej možnost vpogleda v sodni spis).

12. Pač pa je pritožba utemeljena, kar zadeva samo višino prisojenih stroškov. Sodišče prve stopnje je vrednost spornega predmeta odmerilo na 25.000,00 EUR, kot izhaja iz sklepa na naroku za glavno obravnavo z dne 15. 4. 2021. Tako je sodišče prve stopnje neutemeljeno upoštevalo stroškovnik toženke, ki je bil sestavljen glede na bistveno višjo vrednost spornega predmeta. Višje sodišče je sledilo tožnikom in toženki priznalo 600 točk za odgovor na tožbo, 600 točk za prvo pripravljalno vlogo, 600 točk za prvi narok (dne 15. 4. 2021) 450 točk za drugo pripravljalno vlogo, 300 točk za prvi narok, materialne stroške (2% od 1.000 točk + 1 % nad 1.000 točk) v višini 35,5 točk, skupno 2.585,5 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) to znaša 1.551,30 EUR, ob prištetju 22 % DDV pa 1.892,59 EUR. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi delno ugodilo in odločitev o stroških spremenilo, kot izhaja iz I. točke izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo tožnikov zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP. Drži, da so tožniki v pritožbi uspeli znižati stroškovno obveznost, ki pa je stranska (akcesorna) terjatev. S pritožbo zoper odločitev o glavni terjatvi pa niso uspeli. Posledično je višje sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Tožniki so se sklicevali na odločbo VSRS III Ips 100/2001 z dne 21. 3. 2002, v kateri ni bil naveden tožbeni zahtevek, o katerem pa je bilo meritorno odločeno.

2 Prim. z odločbama VSRS III Ips 7/2009 z dne 6. 9. 2011 in III Ips 3/2009 z dne 15. 11. 2011.

3 Takšno stališče je VSRS zavzelo že v odločbi II Ips 355/96 z dne 4. 12. 1996.