Administrative court dismisses political party deregistration appeal citing sufficient evidence of non-participation in elections.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Izpodbijana obrazložitev je glede na vsebino tožbe zadostna za zavrnitev tožbe, saj je natančna in celovita, opredeljuje pa se tudi do vseh navedb tožeče stranke v pisnih vlogah, tako da je po oceni sodišča tožena stranka prepričljivo ugotovila obstoj razlogov za izbris tožeče stranke iz registra političnih strank na podlagi podatkov iz uradnih evidenc (DVK) in izpeljane dokazne ocene, ki jo tožeča stranka ni uspela omajati.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za notranje zadeve kot pristojni registrski organ (v nadaljevanju Ministrstvo ali tudi tožena stranka) odločilo, da iz registra političnih strank izbriše politično stranko A., s skrajšanim imenom B. in kratico imena C., s sedežem v ..., z matično številko ..., ki je bila vpisana v register političnih strank z odločbo pristojnega organa z dne 5. 4. 1995. Sprejeta odločitev temelji na določilu 3. točke 3. odstavka 17. člena Zakona o političnih strankah (v nadaljevanju ZPolS), na podlagi katere registrski organ začne postopek za izbris stranke iz registra v primeru, če ugotovi, da stranka dvakrat zaporedoma ne sodeluje vsaj na enih izmed volitev v Državni zbor, v organe lokalne skupnosti ali v Evropski parlament in v takem primeru z odločbo politično stranko izbriše iz registra po nastanku učinkov pravnomočnosti odločbe.

2. V obrazložitvi navaja, da je v konkretnem primeru na podlagi predloženih podatkov Državne volilne komisije (v nadaljevanju DVK) o volitvah v Državni zbor Republike Slovenije (v nadaljevanju DZ RS) za leti 2014 in 2018 ter volitvah v organe lokalnih skupnosti za leti 2014 in 2018 in volitvah v Evropski parlament za leti 2009 in 2014 Ministrstvo ugotovilo, da politična stranka A. na nobenih od navedenih volitev ni kandidirala svojih kandidatov.

3. S temi ugotovitvami je Ministrstvo kot pristojni registrski organ seznanilo politično stranko A. (sedaj tožečo stranko) in jo pozvalo, da mu posreduje morebitno dokazilo o svoji udeležbi na vsaj enih izmed navedenih volitev, vendar je bila pošiljka vrnjena Ministrstvu kot nevročena, z zapisom vročevalca, da "naslovnik nima hišnega predalčnika".

4. Ministrstvo je zato tožeči stranki v postopku izbrisa iz registra političnih strank imenovalo začasnega zastopnika Č.Č., ki ga je z dopisom pozvalo, da v danem roku vloži odgovor na navedeni poziv oziroma ugotovitve. V nadaljevanju obrazložitve povzame navedbe iz njegovega odgovora, češ da je glavni odbor A. na 46. seji 30. 12. 2018 zaradi notranjih nesoglasij določil datum sklica kongresov dveh njenih naslednic kot razdruženih strank, ki naj bi po izvedenih kongresih obeh političnih strank registrskemu organu dostavili vse svoje z zakonom določene dokumente; priložil je zapisnik navedene seje glavnega odbora.

Posebej je izpostavil določilo 42. člena Ustave (v nadaljevanju URS) in izrazil stališče, da zakonske omejitve pravice do svobode združevanja niso dopustne, če to ne zahteva varnost države ali javna varnost ter varstvo pred širjenjem nalezljivih bolezni. Navedel je tudi, da je predlaganje kandidatov oziroma sodelovanje na volitvah zgolj ena izmed ustavnih pravic, nikakor pa ne dolžnost politične stranke, češ da pri upravljanju javnih zadev politična stranka sodeluje tudi drugače, npr. z dajanjem izjav, predlogov in sugestij javnosti in vodstvu države, medtem ko je sodelovanje na volitvah prosta izbira stranke oziroma svobodna odločitev članstva posamezne stranke.

Zato naj bi bil izbris iz registra političnih strank kršenje ustavnih pravic do svobode zbiranja in političnega združevanja. Ministrstvu je izrecno v tej zvezi predlagal, naj pri Ustavnem sodišču sproži postopek ustavne presoje ustavnosti in zakonitosti 3. točke 3. odstavka 17. člena ZPolS. Po pregledu odgovora in predloženih listin Ministrstvo ugotavlja, da ni z nobeno navedbo niti s predloženim zapisnikom imenovani začasni zastopnik dokazoval dejstva, da bi A. stranka sodelovala bodisi na volitvah v DZ RS v letih 2014 in 2018, bodisi v organe lokalnih skupnosti v letih 2014 in 2018, bodisi na volitvah v Evropski parlament v letih 2009 in 2014, niti ni navedel, da bi se A. stranka ne mogla udeležiti vsaj enih izmed navedenih volitev, niti v morebitni koaliciji z drugimi strankami.

Glede na to, da A. stranka na nobenih od navedenih volitev ni kandidirala svojih kandidatov niti ni dokazala, da je dejansko nameravala sodelovati na navedenih volitvah ali da je opravljala druga opravila v okviru volilne kampanje, je Ministrstvo kot pristojni registrski organ v skladu s 5. odstavkom 17. člena ZPolS odločilo o izbrisu A. stranke iz registra političnih strank. V zvezi s predlogom za presojo ustavnosti in zakonitosti določila 3. točke 3. odstavka 17. člena ZPolS je še pojasnilo, da ima sama stranka postopka aktivno legitimacijo za vložitev pobude pri Ustavnem sodišču za presojo ustavnosti določil ZPolS.

Dodatno je še pojasnilo, da je po določilih ZPolS prvenstvena naloga politične stranke uresničevanje v programu zastavljenih političnih ciljev, s sodelovanjem na volitvah pa politična stranka sodeluje pri upravljanju države. Kolikor politična stranka na volitvah ne sodeluje, pa registrski organ po uradni dolžnosti začne postopek za izbris iz registra političnih strank. Glede na opredelitev politične stranke v 1. členu ZPolS, je politična stranka po tej definiciji združenje državljank in državljanov, ki uresničujejo svoje politične cilje, sprejete v programu stranke z demokratičnim oblikovanjem politične volje državljank in državljanov in s predlaganjem kandidatov na volitvah v državni zbor, za predsednika republike, v organe samoupravnih lokalnih skupnosti in v evropski parlament, kar je bistveni element za opredelitev politične stranke, oziroma za razločitev od drugih organizacij, s ciljem, da osvoji oziroma obdrži oblast na demokratičnih volitvah.

5. Tožeča stranka, ki se z odločitvijo ne strinja, v tožbi sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi. Navaja, da se v izogib ponavljanju sklicuje na vse svoje dotedanje navedbe v vlogah z dne 14. 1. 2019, 25. 2. 2019 in 12. 4. 2019, s prilogami, ki jih je v upravnem postopku predložila toženi stranki, slednja pa naj jih dostavi sodišču. Dodatno v tožbi navaja, da je po glavnem tajniku stranke A. stranka predložila dokaze o udeležbi člana glavnega odbora stranke A. stranka M. K. na listi stranke D. na občinskih volitvah leta 2018 v Občini ..., četudi nekoliko pozno, za kar je razlog bolezen glavnega tajnika. Kakršno koli časovno omejevanje politične stranke, bodisi časovno in tudi glede nastopanja na volitvah, je po stališču tožeče stranke v nasprotju z 42. členom URS oziroma protiustavno, češ da 42. člen URS zagotavlja državljanom brezpogojno - razen v izrednih razmerah, ustavno in splošno človekovo pravico do svobodnega političnega združevanja, varovano tudi z mednarodnimi konvencijami o človekovih pravicah. Sodišču predlaga, naj navedene argumente upošteva, kolikor pa navedeni tožbeni argumenti sodišču ne bi zadostovali, pa predlaga, naj sodišče postopek prekine in po uradni dolžnosti zahteva presojo ustavnosti in zakonitosti 3. točke 3. odstavka 17. člena Zakona o političnih strankah.

6. Po pozivu sodišča na podlagi določil 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je tožena stranka v danem roku sodišču predložila predmetni upravni spis in vložila odgovor na tožbo, v katerem vztraja pri izdani odločbi. Ker ocenjuje, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v predloženem upravnem spisu, in ker meni, da so navedbe tožeče stranke neutemeljene iz razlogov, ki jih je tožena stranka navedla v izpodbijani odločbi, sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

7. Tožeča stranka na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo ni odgovorila.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po določilu 2. odstavka 71. člena ZUS-1 sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. V konkretnem primeru sodišče ugotavlja, da lahko sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe in da obrazložitev tožene stranke, ki jo je sodišče povzelo v tej sodbi, ne vsebuje stališč, ki bi bila v nasprotju z URS ali EKČP, tožeča stranka pa v tožbi ni niti zatrjevala, da bi šlo za nesorazmeren poseg v pravico iz 42. člena URS. Izpodbijana obrazložitev je glede na vsebino tožbe zadostna za zavrnitev tožbe, saj je natančna in celovita, opredeljuje pa se tudi do vseh navedb tožeče stranke v pisnih vlogah z dne 14. 1. 2019, 25. 2. 2019 in 12. 4. 2019, tako da je po oceni sodišča tožena stranka prepričljivo ugotovila obstoj razlogov za izbris tožeče stranke iz registra političnih strank na podlagi podatkov iz uradnih evidenc (DVK) in izpeljane dokazne ocene, ki jo tožeča stranka z zgolj posplošenimi navedbami o domnevni neustavnosti in nezakonitosti določila 3. točke 3. odstavka 17. člena ZPolS z vidika 42. člena URS ni uspela omajati.

10. Sodišče želi v zvezi s predlogom tožeče stranke za sprožitev postopka po 156. členu URS za oceno ustavnosti določbe 3. točke 3. odstavka 17. člena ZPolS z vidika 42. člena URS, dodatno pojasniti, da ne sledi stališču tožeče stranke o domnevni neustavnosti in nezakonitosti določila 3. točke 3. odstavka 17. člena ZPolS. O vprašanju zakonitosti izbrisa iz registra političnih strank se je izreklo tudi že Vrhovno sodišče, kot najvišje sodišče v državi, v skladu s 1. odstavkom 127. člena URS, v sodbi št. U 1637/95 z dne 17. 7. 1996, v kateri med drugim pojasnjuje, kot sledi: "V 18. členu ZPolS pa je določeno, da se za vpis in izbris stranke iz registra uporabljajo določbe ZUP, če ta zakon ne določa drugače....To pomeni, da bi morala tožena stranka //...// po 142. členu ZUP izvesti ugotovitveni postopek o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za razjasnitev stvari".

11. Ker iz tožbe in izpodbijane odločbe izhaja, da dejansko stanje o tem, da tožeča stranka ni kandidirala svojih kandidatov na nobenih od navedenih volitev (v DZ RS za leti 2014 in 2018, v organe lokalnih skupnosti za leti 2014 in 2018 ter v Evropski parlament za leti 2009 in 2014) ni sporno, je sodišče odločilo na seji senata in ne v sporu polne jurisdikcije (1. odstavek 59. člena ZUS-1). Pri tem se je sodišče mutatis mutandis oprlo tudi na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ki sicer velja v zadevah, ko gre za varstvo civilnih pravic po EKČP, in po kateri sodišču ni treba zaslišati tožeče stranke na glavni obravnavi, če se v zadevi pojavljajo zgolj (dejanska ali) pravna vprašanja, ki jih je mogoče ustrezno rešiti na podlagi spisa in pisnih stališč strank ali če so pravna vprašanja dokaj omejena oziroma niso kompleksna, sodišče pa pri tem sme upoštevati tudi načelo ekonomičnosti postopka (prim. Döry v. Sweden, odst. 37 in 41, Mirovni inštitut v. Slovenia, odst. 37, Saccoccia v. Austria, odst. 73, Allan Jacobsson v. Sweden, odst. 49, Zumbotel v. Austria, odst. 34, Miller v. Sweden, odst. 30, Jussila v. Finland, odst. 42).

12. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

13. Kadar sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1).